Tiskane izdaje
V obdobju, ko je bila Yang Xiuzhu namestnica župana Wenzhouja, pri čemer je bil njen resor gradbeništvo, je imela skorajda vsaka njena storitev svojo ceno. Zaradi gradbenih dovoljenj za hotele ali trgovska središča, uporabnih dovoljenj za stanovanjska naselja, spreminjanja njiv v gradbena zemljišča in podobnih projektov si je pridobila 41 milijonov ameriških dolarjev podkupnin.
A ni bila grabežljiva samo zase. Pomagala je tudi bratu Yang Jinjunu, ki je takrat opravljal funkcijo generalnega direktorja holdinga Minghe, da si je opomogel od napačne poslovne poteze, zaradi katere je potonil v globoke primanjkljaje. Yang Xiuzhu, ki je imela v svojih rokah vse žige, je dobro vedela, da takrat, ko bo nižjemu funkcionarju, ki ima na skrbi nepremičnine iz oddelka za železnice, ukazala, naj na račun njenega brata nakaže 11 milijonov juanov (kar je bilo takrat 1,7 milijona ameriških dolarjev), ne bo nihče postavljal odvečnih vprašanj. Takoj po tistem, ko se je leta 2003 začela preiskava o izvoru njenega premoženja, pa je Yang izginila. In takrat se je začelo njeno življenje begunke.
Kaj hitro se je izkazalo, da je morala funkcionarka, ki je do takrat sprejemala podkupnine, tudi sama podkupiti bivše prijatelje v Singapurju, ki so ji grozili, da jo bodo prijavili policiji, če jim ne bo izplačala večje vsote denarja. Zdelo se je, da je − tako kot vrsta drugih korumpiranih funkcionarjev, ki so pobegnili iz države, ko se je proti njim začela preiskava − varna edino v Ameriki.
Ko je na newyorškem Manhattnu kupila petnadstropno hišo in nato poskušala iz nje na silo izseliti nekega dolgoletnega stanovalca, pa je ta vložil tožbo, v njej pa navedel, da je nova lastnica hiše obraz z Interpolove tiralice. Yang je nato s ponarejenim potnim listom pobegnila na Nizozemsko, a so jo tudi tam takoj odkrili. Tik preden naj bi jo poslali nazaj na Kitajsko, je znova pobegnila, tokrat v Francijo, kjer je zaprosila za azil. Ko so njeno prošnjo zavrnili, je nadaljevala svoj beg iz države v državo, na koncu pa so jo leta 2014 aretirali med poskusom vstopa v ZDA s še enim ponarejenim potnim listom.
Vse od tega trenutka je bilo prav vprašanje, ali bo ameriška oblast Kitajski izročila žensko, katere ime je bilo na samem vrhu tiralice, ki so jo aprila lani razpisali za sto najbolj iskanimi gospodarskimi kriminalci, pomemben test vzajemnega zaupanja. V ZDA in v Kanadi se je skrivalo kar 46 ubežnikov s tega seznama, vendar ti dve državi s Kitajsko nista sklenili sporazuma o izročanju osumljencev, Američani pa so bili pogosto gluhi za tovrstne kitajske zahteve, to svoje ravnanje pa opravičevali s političnimi sojenji na Kitajskem, nesorazmerno strogimi kaznimi za storjena dejanja, nečloveškim ravnanjem z zaporniki in pomanjkanjem neodvisnega pravosodja.
Zahteva po dokazih
Vodstvo v Pekingu je vse to doživljalo kot ponižanje. Poleg tega mu ni bilo prav, da so se lahko ameriške tajne službe od prebeglih kitajskih funkcionarjev veliko naučile o tem, kako nasploh deluje kitajski partijski sistem in kateri projekti so bili kompromitirani z »rdečimi kuvertami«, kot tukaj vljudno imenujejo dajanje podkupnin.
V ZDA so bili poleg tega nezadovoljni s prakso azijske sile, ki je sama pošiljala svoje inšpektorje v Ameriko, ti pa so nato sami, ne da bi o tem obvestili tamkajšnje organe, iskali prebežnike.
Ko je kitajski predsednik Xi Jinping kmalu po tistem, ko je prišel na oblast, sprožil kampanjo »lov na lisice« (za lisice so razglasili korumpirane funkcionarje, ki so se skrivali v »luknjah« zunaj države), je ameriška vlada kot pogoj za kakršno koli že sodelovanje od Kitajske zahtevala dokaze o storjenih kriminalnih dejanjih. Vodstvo v Pekingu dolgo ni hotelo izpolniti te zahteve. Kajti prav tovrstni dokazi so razkrivali najbolj ranljive točke kitajskega režima.
Prvo znamenje kitajsko-ameriškega zbliževanja v »lovu na lisice« je bila deportacija Yang Jinjuna, ki je še pred sestro pobegnil v ZDA, nato pa ji je tam pomagal pri »pranju« denarja, ki si ga je pridobila s prejemanjem podkupnin. Brata Yanga so ZDA Kitajski izročile tik pred Xi Jinpingovim odhodom v Washington na srečanje z Barackom Obamo. Nekaj mesecev pozneje je tudi sestra Yang svojemu odvetniku prvič sporočila, da bi se raje vrnila v domovino, kot pa nadaljevala življenje prebežnice z debelim dosjejem.
Ko je »najbolj iskana begunka«, kot jo imenujejo kitajski mediji, v četrtek stopila iz letala, ki je prispelo iz ZDA, so jo na pekinškem letališču pričakale policistke. Odpeljale so jo do tožilca in ta ji je nemudoma prebral obtožnico, ki so jo pripravili pred več kot desetimi leti. Ker se je 70-letna Yang sama predala, pri čemer je kot razlog za svojo odločitev navedla željo, da bi se rada zdravila na Kitajskem, je mogoče pričakovati nekoliko milejšo kazen od običajne. Kolikor je znano, sta tako ona kot njen brat porabila ves denar, tako da je njuna vrnitev za vodstvo v Pekingu zgolj moralno zadoščenje. In seveda dokaz, da se v odnosih z Ameriko nekaj spreminja. Lisice so končno postale skupni plen.
