Od kod prihaja največja nevarnost za Evropo? V časih, ko se države vedejo, kot da so si pravkar ogledale najnovejšo verzijo grozljivke Tisto, zdaj pa v grozi čakajo, kdaj se bo iz jaška prikazal zlobni klovn, je to vprašanje neizogiben del vsake razprave.
Evropa, kot da bi se pravkar prebudila iz globokega spanja, odgovarja: največja nevarnost je Kitajska! Kot da bi spregledali nekaj ključnih prizorov z začetka filma, se evropski inštituti in možganski trusti šele zdaj sprašujejo, zakaj azijska sila na veliko kupuje evropska pristanišča, s kakšnimi nameni namešča svoje ljudi v predsedniške urade evropskih držav, medtem ko bivše evropske premiere in podkanclerje zaposluje v svojih konglomeratih, in kaj namerava Peking s projektom »pasu in ceste«, katerega lovke se dotikajo vseh vitalnih točk evropske celine?
Nenadoma se po kotih prebujenega evropskega skepticizma razlega opozorilo: vpliv hegemonistične Kitajske utegne biti na evropskih tleh trajnejši, globlji in nevarnejši od ruskega. Čim prej je treba zgraditi obrambni mehanizem! Postaviti je treba stražo in imeti Kitajce ves čas pod nadzorom!
Xi Jinping je postal najmočnejši kitajski voditelj po Mao Zedongu. Foto: Reuters
Sumničenje
Ravno ko se je zazdelo, da Evropejci ne morejo ukrepati drugače, kot da skačejo iz skrajnosti v skrajnost, da iz tesnega objema s Kitajsko pobegnejo v globoko sumničenje o kitajskih namerah, je kitajska tiskovna agencija Xinhua konec tedna skopo sporočila, da je centralni komite Komunistične partije Kitajske predlagal spremembo tistega dela ustave, ki omejuje opravljanje predsednikovih dolžnosti na dva petletna mandata, kar po vsej verjetnosti pomeni, da bo lahko Xi Jinping, dokler bo hotel, ostal na čelu države in partije.
Omejitev na dva mandata je namreč vpisana samo v kitajsko ustavo, medtem ko v partijskem statutu ni jasnih določil o tem, koliko časa lahko vodstvo najdlje opravlja to dolžnost. Ker je redna zamenjava na čelu Komunistične partije Kitajske do osemdesetih let veljala za pomembno pridobitev posodobitve političnega sistema, so dosedanji voditelji upoštevali nenapisano pravilo, da lahko na položaju generalnega sekretarja CK KPK ostanejo največ dva mandata, nato pa se upokojijo in prepustijo funkcijo vnaprej izbranemu nasledniku.
Zaradi tega so kitajski partijski sistem tudi v Evropi opazovali bolj strpno kot, denimo, rusko spreobračanje demokratičnih volitev, da je na njih vedno zmagal Vladimir Putin. Kitajska se ni nikoli spustila v demokratizacijo, pa vendar je skoraj tri desetletja upoštevala politično kulturo redne in dokaj urejene zamenjave vodstva, zaradi česar je bila daleč od klasičnega pojmovanja diktature.
Srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Foto: Reuters
To je hkrati nudilo argumente tistim na Zahodu in v Evropi, ki so se zavzemali za večjo odprtost do azijske sile, in to celo takrat, ko se sama ni hotela ukvarjati s problemi kršenja človekovih pravic. Kitajski je namreč skorajda uspelo prepričati evropske partnerje, da so vse to zgolj nadideološke različice politične ureditve in da večstrankarski sistem ni nujno edina formula splošnega družbenega razvoja. V multipolarnem svetu, zaznamovanem z vsesplošnim pluralizmom, bodo imele nekatere države parlament, druge skupščino (ali, kot temu pravijo Kitajci, kongres ljudskih odposlancev), vse pa bodo na globaliziranem prizorišču delovale po načelih vzajemnega spoštovanja in partnerstva v različnosti.
Močno in trdno vodstvo
Ko se bo najvišje zakonodajno telo prihodnji teden sestalo na letnem zasedanju, bo, kot je bilo pričakovati, glasovalo o spremembi ustave, s katero bodo odpravili omejitev na dva predsedniška mandata. Kitajski strokovnjaki so hitro pojasnili, zakaj je to nujno. Močno in trdno vodstvo, je zatrdil Su Wei, profesor na partijski šoli v Chongqingu, bo zlasti pomembno v obdobju od leta 2020 do 2035, ko bo treba končati socialistično modernizacijo države in postaviti temelj za dosego končnega cilja: vzpostavitev močne, bogate in kulturno napredne ter vojaško močne velesile najpozneje do sredine 21. stoletja.
Čeprav se je evropski skepticizem do vse večje prisotnosti Kitajske okrepil že pred to napovedjo, in to z odprtjem možnosti, da bo Xi Jinping vladal do smrti ali vsaj do visoke starosti, se bo v Evropi neizbežno poglobilo nezaupanje do azijske sile. Ob tem se zdi, da se Evropejci najbolj bojijo tega, da ima njihov veliki poslovni, trgovinski in investicijski partner tako trdno zastavljeno strategijo razvoja v trenutku, ko se je Evropska unija znašla na razpotju. Projekt svilne ceste, denimo, je v veliki meri začrtan, in to tako zemljepisno kot finančno. Nove banke, za katerimi stoji Peking (zlasti Azijska banka za naložbe v infrastrukturo), se že ponujajo kot alternative sedanjim finančnim institucijam in virom posojil.
Vpliv Kitajske predsednika Xi Jinpinga na Evropo utegne biti globlji in nevarnejši od ruskega. Foto: Reuters
Skok v vrč
Ko temu dodamo še premišljene naložbe Kitajske v nove tehnologije, je jasno, zakaj bi lahko imeli azijsko silo za večji izziv od Rusije. Putin lahko za vedno ostane predsednik, vendar njegova država v boju za globalno prevlado v marsičem ostaja daleč za EU. Dovolj si je ogledati, kdo je kje ta teden na kongresu Mobile World v Barceloni, in v hipu bo jasno, kaj muči Evropejce: morda tudi to, da so daleč za Kitajsko v gradnji telekomunikacijske infrastrukture za omrežje G5. Iz tega izhaja vse drugo.
Pisatelj Bo Yang je v knjigi »Grdi Kitajec« že pred tremi desetletji zapisal, da je kitajska kultura kot sojina omaka v vrču za fermentacijo, v katerem počasi vrejo sile erozije in stagnacije. Vrnitev k vladavini enega človeka z neizbežnim kultom osebnosti in odpravo pravne države v resnici spominja na skok v vrč s sojino omako. A to še ne pomeni, da mora Evropa še naprej obravnavati Kitajsko vroče-mrzlo. Morda bi lahko bila prav azijska sila razlog za čimprejšnjo odločitev, po kateri poti bo odšla z razpotja, na katerem je že dolgo. Kitajska ni nevarnost. Nevarnost je ugotovitev, da nas ogroža vsakdo, ki ima strategijo in načrt. Imejmo ju tudi mi.