Kitajska in ZDA v vrtiljaku sodelovanja in tekmovalnosti

Kitajska in ZDA sta bili dolgo­ velesili z nasprotujočimi si mnenji o skoraj vseh vprašanjih, povezanih z varnostjo in vrednotami, vendar sta se sporazumeli, takoj ko sta spregovorili o trgovini. Zdi se, da se je zdaj vse spremenilo.

Ameriški predsednik Donald Trump je označil azijsko silo za enega glavnih nasprotnikov v svojem načrtu strategije državne varnosti. Poleg tega jo ima za državo, ki lahko ogrozi ameriško varnost in razcvet, vendar to velja predvsem za trgovino, pri kateri ima Kitajska neizprosen presežek v primerjavi z ZDA. Toda pri največjem varnostnem izzivu našega časa obe sili sodelujeta bolje, kakor je videti na prvi pogled. Če upoštevamo izjave državnega sekretarja Rexa Tillersona na Atlantskem svetu prejšnji teden, Severna Koreja ne bo postala bojišče, na katerem bi se obe sili spet spopadli, kakor se je to zgodilo pred šestimi desetletji in pol.

Tillersonu »ušla« skrivnost

»S Kitajci smo se pogovarjali, kako bi lahko to naredili,« je povedal Tillerson, ko je dopustil možnost, da bi se v Severni Koreji zgodilo nekaj, kar bi povzročilo nestabilno stanje, in povedal, da bi se bilo treba na takšno dogajanje hitro odzvati ter zagotoviti, da obstoječe jedrsko orožje ne bo prišlo v roke ljudem, »o katerih ne bi hoteli, da ga imajo«. Po mnenju ameriških medijev je vodji diplomacije »ušla« iz ust velika skrivnost. Kaj bi se namreč zgodilo, če bi se severnokorejski režim sesul sam vase brez zunanjega posega in bi se vodja Kim Džong Un znašel pred propadom zaradi kakršnegakoli razloga, ki ga za zdaj resda ne poznamo, vendar morajo o njem vodje v Washingtonu in Pekingu razmišljati že zato, ker je to država z jedrskim orožjem?

Ameriški državni sekretar Rex Tillerson. Foto: Reuters

»Ne iščemo razlogov za to, da bi poslali svoje vojake severno od demilitariziranega območja,« je izjavil Tillerson. »Toda pogovarjali smo se o možnosti, da bi se to zgodilo, in o razmerah, v katerih bi bili prisiljeni prestopiti črto. Kitajce smo prepričali o vstopu na območje in vrnitvi južno od 38. vzporednika, takoj ko bi razmere to dopuščale.«

Kitajske psihološke priprave

Za ZDA bi bilo najpomembnejše, je pojasnil državni sekretar, takoj začeti nadzorovati jedrsko orožje, da se ne bi zgodilo, da bi Kim Džong Un ukazal napasti Južno Korejo ali Japonsko ali celo detoniral bombo na svojem ozemlju, da bi preprečil prihod tuje vojske. Pri tem bi bilo pomembno, da bi se zelo hitro odzvali, ameriške posebne enote pa so verjetno bolje pripravljene na delovanje v takšnih razmerah kakor kitajske.

Toda hkrati je bilo jasno, da ob takšnem razvoju dogodkov kitajska vojska ne bi sedela križemrok. Na letnem varnostnem forumu, ki ga je v soboto pripravil partijski časopis Global Times, je nekdanji namestnik poveljnika vojaškega območja Nanjing opozoril – in kitajski mediji so hitro poročali o njegovi izjavi –, da se mora Kitajska »psihološko pripraviti na morebitno korejsko vojno, regije na severovzhodu države pa se morajo mobilizirati za takšno možnost«.

Poleg tega je upokojeni general Wang Hongguang predvidel, da bi se »vojna na Korejskem polotoku lahko začela kadarkoli v obdobju od zdaj do marca prihodnje leto«. In ni bil edini med udeleženci foruma, ki so menili, da je »obrambna mobilizacija« nujen ukrep, s katerim bi zaščitili obmejne regije pred učinki vojaških operacij v neposredni bližini.

Poklon nekdanjemu voditelju Severne Koreje Kim Džong Ilu, ki je umrl pred šestimi leti. Foto: KCNA via Reuters

Tudi vojaški strokovnjak in televizijski komentator Song Zhong­ping je poudaril, da zunanji svet ne bi smel podcenjevati kitajskih obrambnih zmogljivosti, če bi se ameriško delovanje na Korejskem polotoku dotaknilo kitajskih »bistvenih interesov«. Vse torej kaže, da je kitajska vojska prav tako pripravljena vstopiti na ozemlje Severne Koreje in tako zaščititi varnost Kitajske in njenih državljanov, če bi se stanje v Severni Koreji destabiliziralo.

Je Tillerson »izdal« skrivni dogovor med Pentagonom in Pekingom, po katerem bi Američani zavarovali jedrsko orožje in nadzor takoj prepustili Kitajcem? Ali je tudi to morda ena od njegovih diplomatskih »dimnih zaves«, kakor se je pokazalo o predlogu Pjongjangu o tem, da bi začeli »brezpogojna pogajanja«, nato pa so zelo hitro sledili dobro znani pogoji iz Bele hiše?

Trumpova trgovinska vojna

Prepričani smo lahko, da so se Kitajci in Američani gotovo pogovarjali o razvoju dogodkov, kakršnega je omenjal državni sekretar. Peking se namreč resda dolgo ni hotel začeti pogovarjati o tem vprašanju, saj se je bal, da bo Pjongjang ugotovil, da že nekaj časa ne drži več stara Maova metafora o odnosih med komunističnima zaveznicama, ki sta menda tako blizu druga drugi, kakor so tesno povezani zobje in ustnice, vendar je zdaj jasno, da je tveganje za nestabilnost in celo vojno preveliko, da bi ga azijska sila ravnodušno opazovala.

Trumpova Amerika s Kitajsko usklajuje ukrepe proti ­Pjongjangu. Foto: Reuters

Kljub temu bomo morali še malo počakati in ugotoviti, kako sta povezani Tillersonova popustljivost do kitajskih interesov na Korejskem polotoku in Trumpova nestrpnost do »ekonomskega napadalca«. Trump v poročilu včeraj morda res ni izrecno nalepil te oznake na kitajsko čelo, vendar je kljub temu napovedal svojevrstno trgovinsko vojno proti Kitajski kot največji tekmici in eni od petih glavnih nevarnosti, ki grozijo ameriški varnosti. V tej kategoriji sta se namreč znašli »revizionistični državi« Rusija in Kitajska, sledijo jima nezanesljivi državi Iran in Severna Koreja ter naddržavne teroristične skupine.

Trump bo poskušal zaščititi ZDA pred omenjenimi nevarnostmi, čeprav ne vemo, kako bo to storil. Bo utemeljil novo trgovino in Kitajcem ponudil regionalno prevlado v zameno za dobiček v dvostranski menjavi? Ali je njegova strategija precej širša?

Vse bomo verjetno kmalu izvedeli. Po vseh analizah bi morala Severna Koreja izvesti vsaj še en jedrski poskus, preden bi izpopolnila svoje orožje, o katerem je prepričana, da jo ščiti pred zunanjim napadom. Ne bi bilo presenečenje, če bi Washington in Peking takrat uskladila svoje ukrepe, usmerjene proti Pjongjangu, nato pa se že naslednji dan zapletla v trgovinsko vojno z uvoznimi carinami in drugimi sredstvi za uničevanje globalizacije, od katere sta odvisna kitajski vzpon in nadaljnja ameriška prevlada.