Vsakih 80 minut si v ZDA vzame življenje en vojni veteran

Zaprosila je za projekt zdravljenja z marihuano, ker opaža, da njeni pacienti, ki si samopomagajo s kanabisom, veliko bolje premagujejo posttravmatski stres (PTS) kot tisti, ki hodijo k zdravnikom po običajne recepte. O svoji izkušnji je ta konec tedna predavala na mednarod­nem seminarju o konoplji v zdravstvu, ki ga je v Ljubljani pripravilo, kot že prejšnje seminarje iz cikla Demistifikacija konoplje, prekmursko društvo Onej.

Vojni veterani, aktivisti za legalizacijo konoplje in znanstveniki so pred dobrim letom dni z zadovoljstvom sprejeli vest, da je ameriška zvezna vlada odobrila prvo raziskavo kanabisa kot zdravila za posttravmatsko stresno motnjo. Njihovi upi pa so se hitro razblinili, ko je nekaj mesecev pozneje Univerza Arizone odpustila raziskovalko Suzanne Sisley, ki je tam tudi predavala, hkrati pa kot zdravnica že leta zdravi veterane. Ta konec je o tem govorila v Ljubljani.

Kako ste postali zdravnica vojnih veteranov?

Poleg tega da sem predavala na univerzi, sem tudi zdravnica interne medicine in psihiatrije. Moja 15-let­na praksa se je počasi razvijala v to smer, ker so pacienti ugotovili, da sem naklonjena reševanju njihovih težav in so me začeli sami iskati. Zdaj skrbim tako za vojne veterane kot za gasilce, policiste in druge, ki trpijo za PTS. Pred desetimi leti so mi začeli vojni veterani poročati o tem, da uporabljajo marihuano za zmanjševanje simptomov PTS. Najprej sem jih od tega odvračala, češ to je slaba izbira, raje vzemite kaj drugega. Toda v resnici jim – razen zdravil – nisem imela kaj ponuditi.

Zdravilom ne zaupate?

V ZDA sta na trgu vsaj dve zdravili za PTS in imata dobesedno na tone stranskih učinkov. Ti zdravili denimo dajejo tudi hišnim ljubljenčkom, da bi zadušili njihov spolni nagon, zaradi česar postanejo apatični in se zredijo. Naj ju torej predpisujem vojnim veteranom za zmanjšanje PTS? Saj to je vendar grozno! Legalna zdravila, ki so dostopna v ZDA, so popolnoma neučinkovita. Veterani običajno končajo z ducatom različnih zdravil, od katerih nobeno ne učinkuje, tako da lahko v ZDA govorimo že o pravi epidemiji PTS.

Kako se to kaže v družbi?

Katastrofalno. V ZDA imamo približno pet milijonov veteranov iz vseh vojn, vsakih 80 minut eden izmed njih stori samomor. V povprečju izgubimo 22 veteranov vsak dan, kar je več kot na vseh bojiščih. Najpogostejši so samomori med veterani iz Vietnama, ker so večinoma odvisni od alkohola, ki povečuje občutek obupanosti. Zaradi tega mrzlično iščemo nove pristope k zdravljenju PTS in v okviru tega raziskujemo tudi marihuano.

Kako ste se vi lotili raziskave?

Izbrali smo 76 veteranov s PTS, ki jim bomo dajali štiri različne vrste marihuane, sicer ne najboljše kakovosti, saj vlada, ki jo je dolžna preskrbeti, nima izkušenj s tem, sami pa je tudi ne smemo vzgajati. Prosili smo za eno vrsto marihuane z veliko vsebnostjo THC, drugo z veliko zdravilnega, a prav nič psihoaktivnega CBD, tretjo, v kateri bo uravnotežena količina obeh kanabinoidov, in četrto, kontrolno, ki bo placebo. Naša hipoteza je, da bo vrsta z največ THC tudi najbolj učinkovita, toda to moramo zdaj s preizkusi preveriti. Radi bi čimprej začeli, saj veterani že leta trpijo in tudi tisti, ki že uživajo marihuano na svojo roko, želijo vedeti, kako bi si lahko bolje pomagali. Naša študija bi bila prva s kontrolno skupino, zato vsi težko čakajo na njene izide. A ne gre tako hitro; tudi če začnemo eksperiment danes, bo trajalo najmanj dve leti, da ga končamo.

Saj imajo izkušnje v Koloradu?

V Koloradu je gojenje marihuane legalizirano, vendar jo je prepovedano distribuirati v druge zvezne države. Edina zakonita pot za vse projekte je zvezna vlada. Zdaj že 14 mesecev čakamo na to marihuano. Če bi jo nabavili pri ilegalnih pridelovalcih, bi morali čakati kvečjemu tri mesece.

Kako pravzaprav učinkuje marihuana na PTS pri veteranih?

Teorija pravi, da marihuana, ko jo vdihneš, vstopi v krvni obtok in pride v možgane, kjer se poveže s kanabinoidnimi receptorji v predelih, kjer so določene mreže, ki upravljajo aktivacijo strahu, spomin, posredujejo pri napadih panike itd. Ko se psihoaktivni kanabinoid THC poveže s temi receptorji, povzroči pomirjujoč učinek na te možganske strukture, tako da postanejo manj aktivne. Ljudem s sindromom PST se čezmerno aktivirajo določeni nevroni, kar sproži strah, pretirano čuječnost; veterani denimo pogosto govorijo, da so nenehno na preži, kot bi bili na straži, nenehno v strahu, da jih nekdo zalezuje. Marihuana jim pomaga premagati takšne preganjavice.

Toda ali ni tako, da prav marihuana pri uživalcih včasih sama povzroči paranoične občutke?

Da, to je res. Zagovorniki njene legalizacije radi rečejo, da marihuana nima stranskih učinkov, kar ni res. Kot vsaka droga ima dobre in slabe učinke, celo kofein jih ima, in moramo se jih zavedati. Toda dobra novica je, da so zelo blagi, če jih primerjamo s številnimi drogami, ki jih predpisujem svojim pacientom vsak dan. In to so visoko zasvojljiva zdravila. Tudi marihuana zasvoji, a ne bolj kot skodelica kave. Naš lokalni center za zastrupitve je lani sprejel 65.000 klicev, toda samo kakšnih 100 zaradi marihuane, pa še tu je šlo v glavnem za omotičnost. Marihuana je veliko varnejša kot vsa grozna zdravila, ki jih predpisujemo zdravniki vsak dan, zato raje bi predpisovala njo. Moji pacienti niso neki iskalci droge, ki bi se radi zadevali, v resnici so poskusili že vsa mogoče zdravila, preden so se zatekli k marihuani.

Ali ste pri obravnavi veteranov, ki uživajo marihuano, opazili, da bi bilo njihovo zdravstveno stanje drugačno kot pri drugih?

Rekla bi, da se manj pritožujejo nad svojim zdravjem. Ko se naši vojaki deaktivirajo, dobijo tako imenovani koktajl ob vrnitvi, ki mu zdravniki nato vsak mesec dodajajo nova in nova zdravila, tako da imajo tudi po 15 različnih receptov, odvisno pač od težav, kot so kronične bolečine ali invalidnost. Zdravniki so nemočni in predpisujejo čedalje več zdravil, ta pa veterane tako ohromijo, da ne morejo več uživati s svojo družino in normalno funkcionirati, postanejo zombiji. Veterani, ki uživajo marihuano, se vsi počutijo bolj zdrave, že zato, ker lahko vržejo v koš vsa predpisana zdravila. To lahko sama preverim na njihovih izpisih iz veteranskih bolnišnic, kamor prihajajo samo občasno na kontrole in začudenim zdravnikom povedo, da uporabljajo marihuano.

Jo uživajo vsak dan?

Nekateri jo uživajo vsak dan, drugi je ne morejo dobiti vsak dan, čeprav bi jo potrebovali. Pri nas ni tako kot v Kanadi ali Izraelu, kjer lahko veterani legalno dostopajo do marihuane, ki jo plača država. V Izraelu sem obiskala takšno veteransko kliniko in videla veterane, ki so prihajali po mesečno zalogo trave. Dobijo lahko od dva in vse do deset gramov na dan, urejeno imajo celo dostavo na dom. Tako je tudi v Kanadi, ker sta obe vladi spoznali, da marihuana blagodejno učinkuje na PST.

Kako boste izvedli projekt, če so vas vrgli z univerze?

Nekateri ljudje na univerzi so nasprotovali mojim študijam, češ da preveč poudarjajo dobre plati marihuane, kar podpornikom univerze ne bi bilo všeč. Res je, da bomo raziskovali blagodejne učinke marihuane, kar je v nasprotju z dosedanjo prakso, v kateri so bile porabljene vreče denarja za dokazovanje njene škodljivosti. Marihuana si zasluži, da jo preizkusimo na res znanstven način in objektivno preverimo. Takšno stališče me je spravilo v konflikt z mojo univerzo, ker nočejo publicitete, v strahu, da bi izgubili donatorje. Številne superbogate skupine iz farmacije namreč zavračajo študije o koristnosti marihuane, ker se bojijo, da bi to sprožilo njeno legalizacijo. Kakor koli, v ZDA imamo tudi zasebne inštitute, katerih odbori lahko odobravajo in potrjujejo študije, namenjene potrebam ljudi, in nadaljevanje raziskave je že zagotovljeno.

Kaj počnete, medtem ko čakate na pošiljko vladne marihuane?

Z mamo imava zasebno ordinacijo prek interneta in svoje paciente. To sem delala tudi, ko sem bila še na univerzi. Ko bova midva končala pogovor, bom šla za računalnik in se povezala s pacienti. Najmanj dvajset jih imam vsak dan in z njimi sem v stiku tudi, kadar sem na poti.