Z lepimi pozdravi iz severnokorejskega zapora

Ko so zdravniki v Cincinnatiju natančno pregledali 22-letnega ameriškega študenta Otta Warmbiera, ki je preživel 18 mesecev v severnokorejskem zaporu, je bilo vse, kar so lahko ugotovili, to, da ima hudo poškodovane možgane. Odpira oči in je buden, a ne kaže znakov, da razume, kar mu govorijo, ali da se zaveda okolice.

Medtem ko Ottov oče Fred Warmbier obtožuje Pjongjang brutalnosti, pa zdravniki ne vedo, kaj natančno je vzrok takšnega stanja. Pravijo, da pri Ottu ni znakov botulizma, o katerem so severnokorejski uradniki obvestili ameriško stran, niti fizičnih poškodb, na primer počene lobanje. Izguba velikega dela možganskega tkiva v vseh delih možganov je, pravijo zdravniki, običajno posledica prekinjenega dovoda kisika zaradi prenehanja delovanja pljuč ali srca.

Zunanji svet je kriv za vse

Verjetno ne bomo nikoli zvedeli, kaj so delali z Ottom v severnokorejskem zaporu. A slike mladeniča, ki je postal rastlina, ponovno preusmerjajo pozornost na nevarnost, ki je večja od jedrskih konic in medcelinskih raket. Za Pjongjang je namreč ves zunanji svet kriv za vse, dokler ne dokaže, da je nedolžen. Kriv je za vojno, ki se je dogajala pred več kot šestimi desetletji, za sankcije, ki jih že dolgo prenaša, za nespoštovanje ideologije in družbenega sistema in za neprimerne filme, ki zadevajo njihovega ljubljenega vodjo. Skratka, za vse.

Zato Severna Koreja tu in tam izbere kakšnega »predstavnika« zahodnega sveta, da na njem izživi svoj bes in tako pokaže, da ničesar ne pozabi, še manj odpušča. Način, kako je bil Otto Warmbier aretiran na letališču v Pjongjangu, ko je že bil pri vhodu na repu letala, je bil po vsej verjetnosti preračunljivo izveden, da se nobeden od približno 6000 tujih obiskovalcev, ki vsako leto pripotujejo v to državo, ne bi počutil do konca varnega.

Že 26. oktobra 2013 je bil iz letala za Peking (iz Pjongjanga gresta dve mednarodni liniji, ena v kitajsko in druga v rusko glavno mesto) odpeljan 85-letni Merrill Newman. Tudi on ni vedel, zakaj je ženska v uniformi s sedeža dvignila prav njega in ne njegovega sopotnika, nekoliko mlajšega Američana. Toda med zasliševanjem v zaporu je dojel, kaj je mučilo severnokorejsko oblast. Newman je bil v ameriški vojski ravno v času korejske vojne. Njegovi zasliševalci so hoteli za vsako ceno izvedeti, zakaj je ponovno prišel v Korejo.

Pričanje Merrilla Newmana je zabeležil nekdanji novinar in odlični poznavalec Severne Koreje Mike Chinoy v eseju Zadnji vojni ujetnik. Zasliševanja so trajala dneve in dneve, vsak dan ure in ure. Zasliševal ga je močan mlad moški, čigar obraza Newman ni videl zaradi reflektorja, usmerjenega proti njemu. Toda dobro ga je slišal. »Če nam ne boš vsega iskreno, do potankosti povedal in če se ne boš ponižno opravičil za svoje protizakonito obnašanje, se ne boš nikdar več vrnil v svojo državo,« mu je grozil z dvignjeno pestjo.

Izkazalo se je, da so v Severni Koreji vedeli vse o Newmanu, tako kot verjetno vedo vse o vsakem turistu, ki pride v njihovo državo. Ena od dveh vodnic turistične skupine je zapisala vsako njegovo pripombo. V obtožbi je bilo zato tudi to, da je arogantni Američan kritiziral severnokorejsko vodstvo, da razmetava z denarjem in se ne meni za ljudstvo. Newman je res pokomentiral, da bi lahko zgradili manj spomenikov trem Kimom ter več bolnic in šol.

Potem pa je bil po 42 dneh izpuščen. Spet mu ni bilo jasno, zakaj, kakor tudi ni vedel, zakaj je bil aretiran. Preden so ga odpeljali na letališče, so mu izdali račun za 3241 dolarjev: za hrano, sadje, telefonske klice in celo za »izgubljen krožnik«, o katerem niso bili prepričani, ali ga ni prav on ukradel.

Tujci in politični zaporniki

Newman je imel srečo. Morda zato, ker je imel močno voljo vojaka in ga niso mogli tako zlahka zlomiti. Morda pa tudi zato, ker je bil že precej v letih in so se njegovi zasliševalci bali, da bi v ujetništvu umrl. Zavedali so se, da bi bila to velika težava.

Veliko hujšo izkušnjo je doživel Kenneth Bae, Američan korejskega rodu, ki je bil konec leta 2012 obsojen na 15 let težkega prisilnega dela, ker naj bi bil verski misijonar. Preiskava je trajala štiri tedne in v tem času so ga zasliševali vsak dan, od osme zjutraj do desetih ali enajstih zvečer. Pod pritiskom je napisal nekaj sto strani »priznanj«. Zatem je naslednji dve leti vsak dan delal po deset ur v kamnolomu ali premogovniku. Rešilo ga je zgolj to, da je zelo shujšal in so se ga lotevale hude bolezni. Zaporniški zdravniki niso bili gotovi, kako dolgo lahko njegov organizem sploh še vzdrži.

»Počutil sem se kot žuželka v pajkovi mreži,« je povedal pozneje. »Vsakič ko sem se mreže dotaknil, se je še bolj zapletla okoli mene, izhoda pa ni bilo.«

Trenutno so v severnokorejskih zaporih še trije Američani. Vsi so korejskega rodu. Kim Hak Song, Tony Kim in Kim Dong Čul (priimek Kim je med Korejci zelo pogost in trojica ni v sorodstvu) bodo imeli morda glede fizičnega stanja več sreče kot Otto Warmbier. Prav zato morda ne bodo tako hitro osvobojeni.

Poleg njih je trenutno v severnokorejskih zaporih in taboriščih od 80.000 do 120.000 političnih zapornikov. Razmere, v katerih živijo zaprti tujci, so za njih nedosegljiv luksuz. Kdaj bodo osvobojeni?