Z vrha odmevajo lepe besede za lepši svet

New York – Svetovni voditelji so končali vrh o trajnostnem razvoju, ki se je v petek začel s sprejetjem agende za trajnostni razvoj. Obsežen dokument prinaša sedemnajst ciljev za prihodnost sveta, s katerimi naj bi se lotili novega izkoreninjenja revščine in lakote, boja proti podnebnim spremembam, uveljavili naj bi enakopravnost spolov in dvignili življenjski standard.

Papež Frančišek, nobelovka Malala Jusafzaj in pevka Shakira so pripravili ozračje za petkov podpis agende za trajnostni razvoj, ki je nastala v napornih dolgoletnih pogajanjih. Sedemnajst trajnostnih razvojnih ciljev vsebuje 169 zavez, zanje pa naj bi vsako leto namenili od 3500 do 4500 milijard dolarjev ali letni proračun celotnih ZDA. Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun je opozoril, da bo za take ambicije potrebno »delovanje vseh in po vsem svetu«.

Kar pomeni, da bo vsaka država morala veliko shemo iz New Yorka pretočiti v natančne akcijske načrte in zagotoviti sredstva zanje. Slovenija bo po besedah predsednika vlade Mira Cerarja, ki je sodeloval na razvojnem vrhu, pripravila svoj nacionalni načrt in si pri tem prizadevala za povečanje uradne razvojne pomoči. »Naš cilj je pokazati, da lahko tudi prizadevanja majhnih držav donatork pomembno prispevajo k uresničitvi ciljev globalnega razvoja,« je obljubil.

Cerar je bil v petek sopredsedujoči srečanja o končanju revščine in lakote, po njegovih besedah dveh največjih izzivih, saj v skrajni revščini še vedno živi 836 milijonov ljudi, okoli 800 milijonov ljudi po svetu pa je kronično podhranjenih. »Številke so presunljive in zahtevajo takojšnje ukrepanje,« je prepričan predsednik slovenske vlade.

Hvala in dvomi

Ob sprejetju deklaracije tisočletja, predhodnice sedanje agende, so se svetovni voditelji zavezali, da bodo »napeli vse moči za osvoboditev otrok, žena in mož iz okovov skrajne in nečloveške revščine«. Postavili so si osem razvojnih ciljev, ki naj bi do letos zmanjšali razliko med razvitimi in državami v razvoju, Ban Ki Mun pa je ob koncu pobude to označil za »najbolj uspešno gibanje proti revščini v zgodovini«.

Toda po besedah strokovnjakov je bil njen največji dosežek uvedba enotnih metod za merjenje napredka pri pomoči. Po besedah Salila Shettyja, nekdanjega direktorja Tisočletne kampanje pri ZN, so z zbiranjem in analiziranjem podatkov močno izboljšali nadzor razvojnih programov. »Zgodila se je revolucija podatkov, ki je spremenila razumevanje, kaj pomeni razvoj,« meni tudi Nancy Birdsall, predsednica washingtonskega Središča za mednarodni razvoj.

Združeni narodi so se v julija objavljenem poročilu o dosežkih potrepljali po ramenih in navedli vrsto dosežkov. Tako je leta 1990 skoraj polovica prebivalcev držav v razvoju živela pod mejo skrajne revščine z manj kot 1,25 dolarja na dan, danes jih le še 14 odstotkov. Toda kritiki poudarjajo, da bi se napredek, ki smo mu priča, zgodil sam po sebi. Njegov glavni motor je namreč Kitajska, kjer se je med letoma 1990 in 2008 vsako leto rešilo revščine 28 milijonov ljudi, pa država skoraj ni sodelovala pri tisočletnih ciljih.

V podsaharski Afriki, ključnem bojišču vojne proti revščini, so oboroženi spopadi, skokovita rast prebivalstva in negotova oskrba s hrano omajali napredek, najhujša revščina pa se je zmanjšala le za 28 odstotkov. Poleg tega statistika skriva težave; kljub skoraj prepolovljenemu deležu ljudi z nezadostno prehrano se je ob naraščanju prebivalstva število lačnih v dvajsetih letih v resnici povečalo s 788 na 795 milijonov. Prvotni cilj o prepolovitvi števila lačnih so brž spremenili v prepolovitev deleža lačnih, pa še za tega je morala organizacija za prehrano in kmetijstvo uvesti »izboljšanje« metodologije, da so bili uspešni.

Zdi se, da je bila deklaracija tisočletja predvsem zelo uspešen PR-program, ki je oživil zanimanje za humanitarno pomoč. Osem razvojnih ciljev je ponudilo merljive dosežke, države donatorke so začele delovati usklajeno, pomoč pa se je samo v prvih petih letih podvojila s 60 na 120 milijard dolarjev letno. Ob sprejetju nove petnajstletke si tako velja zapomniti Frančiškov opomin, da svet potrebuje predvsem »pogumna dejanja in strategije«, ne pa zgolj lepo zveneče predloge voditeljev, odgovornih za rešitve.