Tiskane izdaje
Kitajska bo dovolila vsem parom, da imajo lahko po dva otroka, in tako se je 36-letno obdobje edincev dokončno končalo. Tako so se odločili na plenarnem zasedanju Centralnega komiteja Komunistične partije (CK KP), ki se je v četrtek končalo v Pekingu.
Z odločitvijo niso napovedali samo obdobja normalnejše družbe, ampak razkrili tudi zaskrbljenost političnega vodstva zaradi negativnih učinkov dolgoletnega nadzora rojstev. To je bil namreč eden od dejavnikov za upočasnitev gospodarske rasti, ki je bila pravzaprav osrednje vprašanje partijskega plenuma in najpomembnejši del nove kitajske petletke, sprejete na plenumu.
Štiri dni je 199 stalnih in 156 nadomestnih članov CK KP zasedalo v vojaškem hotelu Jingxi na zahodni strani glavne pekinške Ulice večnega miru. Najpomembnejši dokument, ki so ga sprejeli na plenumu, je 13. petletka, v kateri je zapisan program družbenega in gospodarskega razvoja v obdobju od leta 2016 do 2020.
Evropa je že začela pozabljati na to, kaj sploh pomeni beseda »petletka«, kitajski »13-5«, kakor ji Kitajci skrajšano pravijo, pa so pričakali z veliko zanimanja. Azijska sila se prvič, odkar so se začele reforme pred 35 leti, spoprijema z upadanjem stopnje gospodarske rasti, in ker gre za drugo gospodarstvo sveta, je vsem jasno, da bo najnovejši partijski dokument pomemben za ves svet.
Novo petletko je partijski propagandni stroj tokrat napovedal z nenavadnim videospotom, posnetim v angleščini in dinamičnem rock ritmu. Že mešanica partijskih gesel in psihedelične glasbe bi morala pomeniti, da Kitajska vstopa v novo obdobje svobodnejšega razmišljanja in sodobnejših načinov sporazumevanja državnega vodstva z javnostjo.
Videoposnetek je imel pravzaprav eno samo sporočilo: »Če bi radi izvedeli, kaj namerava Kitajska storiti v prihodnje, preberite 13-5!« Partijsko vodstvo se boji tega, da bi postalo nepomembno, kar bi se lahko zgodilo zaradi tako imenovane »nove normalnosti«, kakor pravijo sprijaznitvi z nižjo stopnjo gospodarske rasti od dosedanje. Če je legitimnost kitajske Komunistične partije vse od pokola na Trgu nebeškega miru temeljila predvsem na dvomestnem odstotku letnega povečevanja bruto družbenega proizvoda (BDP), se vprašanju, kaj se je zgodilo s »kitajskim modelom« razvoja, ne moremo več izogibati, zdaj ko se ta država spoprijema z upočasnitvijo rasti na približno 6,5 odstotka letno.
Prav zaradi ohranitve svoje legitimnosti se je partijsko vodstvo tudi na tem plenumu potrudilo oživeti dolgoročno razvojno perspektivo, ki predvideva nadaljevanje nespremenjene politične ureditve.
Trinajsta petletka bo, pravijo v sporočilu, objavljenem takoj po koncu zasedanja, pripeljala kitajsko državo do cilja prve stoletnice. Kajti leto 2020 bo leto pred stotim rojstnim dnem Komunistične partije, ustanovljene 1. julija 1921, in do takrat bodo dosegli raven srednje razvitosti.
Do naslednje stoletnice, ki jo bo LR Kitajska, ustanovljena 1. oktobra 1949, praznovala leta 2049, bi morali dokončati »gradnjo sodobne socialistične države z bogato, demokratično in kulturno napredno družbo«. Takrat bodo, pravijo v partijskih dokumentih, uresničili »veliko renesanso kitajske države«.
Toda če bo hotela Komunistična partija dočakati prvo stoletnico na trdnih nogah, mora najprej odpraviti nekatere dosedanje omejitve, ki so bile pomembno povezane z vsemi uspehi, doseženimi v zadnjih treh desetletjih in pol. Najprej je treba začeti rojevati več otrok.
Leta 2014 se je število delovno dejavnih Kitajcev zmanjšalo za skoraj 4 milijone med 916 milijoni prebivalcev, starimi od 16 do 59 let. Tako se je skupno število delovne sile zmanjšalo že tretje leto zaporedoma, ta težnja pa se bo po napovedih demografov nadaljevala še nadaljnjih 25 let. Dolgoročno načrtovanje gospodarske rasti mora takšne težnje kratko malo upoštevati kot pomemben dejavnik. Kitajski BDP se je v prvih treh četrtletjih letos povečal za 6,9 odstotka, kar se na globalni ravni zdi veliko, vendar je prvič znašal manj od načrtovanih sedmih odstotkov. Novo znižanje obresti, ki ga je centralna banka napovedala ta teden, je samo eden od kazalnikov, ki razkrivajo, kako zelo je vodstvo zaskrbljeno.
Delovna sila se je podražila in del ne samo tujih, ampak tudi kitajskih naložb se je že preselil v druge, cenejše azijske države.
Kitajska država se je poleg tega morala sprijazniti z velikim bremenom zaradi osivele družbe. Prvoten ukrep, ki so ga sprejeli leta 2013 in z njim tistim parom, pri katerih je bil vsak eden od zakoncev edini otrok, dovolili imeti še drugega otroka, pravzaprav ni bil tako uspešen, kakor so sprva pričakovali. Od 11 milijonov družin, ki so tako pridobile pravico do še enega potomca, se jih je prijavilo samo 1,5 milijona.
Po popolni odpravi omejitev rojstev bo približno 100 milijonov parov lahko imelo drugega otroka. Koliko se jih bo zares odločilo za širitev družine, še ne moremo vedeti, toda nekateri kitajski demografi menijo, da je vlada ta ukrep sprejela prepozno, kajti tudi če bodo z njim povečali rodnost in ublažili proces staranja družbe, bo ostala demografska luknja, ki je ne bo mogoče zapolniti.
Zato ni naključje, da se 13. petletka posveča predvsem inovacijam. Azijska sila že dolgo poskuša spremeniti svojo gospodarsko identiteto in namesto velike globalne tovarne postati še večji svetovni laboratorij novih tehnologij in znanja. To je morda najtežje uresničljiv cilj, zapisan v dokumentu, imenovanem »13-5«. In to bo gotovo najočitneje zaznamovalo spremembe v odnosih med Kitajsko in Evropo. Azijska sila se bo bolj kakor kdaj prej ponujala kot vlagatelj na področju raziskav in razvoja ter bolj kakor kdaj prej pri Evropejcih iskala to, kar je bistvo napredka: znanje.
