Tiskane izdaje
Sveti oče je prek svojega škofa poslal odkrito izjavo ljubezni državi, ki prisega na ateizem. »Papež ima rad Kitajsko,« je izjavil monsinjor Marcelo Sánchez Sorondo, vodja vatikanske Papeške akademije znanosti, med obiskom v Kunmingu.
»Moramo razlikovati med formalnimi sporazumi in dejanskim stanjem v javnosti,« je povedal škof Sorondo v glavnem mestu pokrajine Yunnan. »Dejansko stanje pa je zdaj takšno, da sta papež in Kitajska v zelo dobrih odnosih.«
Zanimivo je, da se je škof Sorondo udeležil konference, posvečene darovanju in presajanju organov v Kunmingu. Še zanimiveje je, da je papež Frančišek poslal sporočilo kitajskim vernikom in nevernikom nekaj dni za tem, ko je kitajsko katoliško domoljubno združenje 2. avgusta praznovalo 60. obletnico svoje ustanovitve. Gre za domoljubno cerkev, ki ne priznava avtoritete svetega očeta, njeni duhovniki pa ne smejo moliti zanj.
»Moje končno sporočilo se glasi, da ima papež Frančišek rad Kitajsko in kitajski narod ter njegovo zgodovino, prav tako kakor jih je imel rad jezuit Matteo Ricci,« je Sorondo povedal kitajskim novinarjem. Tudi primerjava papeževe ljubezni s tisto, ki jo je do te dežele čutil jezuitski misijonar, ki je na Kitajsko prispel leta 1582, 19 let zatem pa so ga povabili celo na cesarski dvor, je bila pomenljiva. Delovanje Mattea Riccija je v kitajski zgodovini zapisano z zlatimi črkami, saj je Ricci podrobno proučil kitajsko kulturo in civilizacijo ter nato ugotovil, da je združljiva s krščanstvom.
Kitajska še danes pogosto sporoča Zahodu, da bi se moral precej več naučiti o njeni zgodovini in kulturi, preden začne presojati in vrednotiti kakršno koli dogajanje znotraj njenih meja.
Banka človeških organov
Prav tako je bilo zanimivo videti, da se je Sorondo udeležil konference, posvečene občutljivi temi. Vatikan so februarja letos kritizirali strokovnjaki za medicinsko etiko in aktivisti za človekove pravice, potem ko je Papeška akademija znanosti na svojo konferenco, posvečeno preprodaji organov, povabila nekdanjega kitajskega ministra za zdravstvo Huang Jiefuja.
»Udeležence srečanja opozarjamo, naj upoštevajo past, v katero so ujeti zaporniki na Kitajskem, saj z njimi ravnajo kot z brezmejno banko človeških organov,« je zapisala Wendy Rogers, strokovnjakinja za medicinsko etiko na avstralski Macquariejevi univerzi, v protestnem pismu, poslanem Papeški akademiji znanosti. »Nikakršnih dokazov ni, da tega na Kitajskem ne delajo več,« je dodala in namigovala na prepričevanje kitajske vlade, ki je trdila, da bo prepovedala uporabo organov obsojencev na smrt za presaditve.
Toda škof Sorondo je tokrat zatrdil, da je Kitajska že postala vodilna država v boju proti korupciji pri preprodaji organov pa tudi vodilna pri prizadevanjih za zaustavitev podnebnih sprememb. To je še posebno pomembno, je povedal, če vemo, kako zelo lahko ta država vpliva na svet.
Prav zato bi Vatikan rad izboljšal, če ne celo normaliziral odnose s Pekingom. Papeževa »ljubezen« do Kitajske samo kaže na to, da se približuje obnovitev diplomatskih odnosov, za kar si še posebno intenzivno prizadevajo, odkar je Frančišek stopil na čelo Svetega sedeža.
In vendar se o tem, ali je beseda »ljubezen« morda nekoliko pretirana, še vedno sprašujejo tisti kitajski verniki »tihe cerkve«, ki tvegajo preganjanje in zaporne kazni, vendar dosledno molijo za papeža in se upirajo prizadevanju partijske oblasti, ki bi rada vse katolike spravila v domoljubno cerkev.
Krščanstvo po kitajsko
Domoljubno združenje katolikov so ustanovili leta 1957, šest let za tem, ko je Peking izgnal nuncija in prekinil odnose z Vatikanom. Nihče ni smel biti višja moralna avtoriteta od komunistične partije, to duhovno oblast nad svojimi katoliki (kakor tudi nad vsemi drugimi verniki) pa je partijsko vodstvo obdržalo vse do danes.
Če obstaja »socializem s kitajskimi lastnostmi«, mora obstajati tudi »krščanstvo s kitajskimi lastnostmi«, sedanji državni in partijski vodja Xi Jinping pa odkrito nalaga domoljubnemu združenju, naj »vero vključi v socialistično družbo«. »Lokalizacija« katolištva je svojevrstna vrnitev k Matteu Ricciju, ki je med drugim sprejel konfucijansko tradicijo spoštovanja prednikov in jo kljub nasprotovanju Vatikana vključil v katoliško cerkev na kitajskih tleh, saj je bil prepričan, da ji bo tako postavil trdnejše temelje.
Toda pred praznovanjem jubileja domoljubne cerkve je komunistična partija opozorila 90 milijonov svojih članov, da se morajo odpovedati vsakršni religiji, če bi radi ostali njeni člani. »Člani partije morajo biti trdni marksistični ateisti, ubogati morajo partijska pravila in verjeti v partijo,« je zapisal Wang Zuoan, direktor državne uprave za verska vprašanja, v članku, objavljenem v partijskem časopisu Qiushi konec julija. »Člani ne smejo iskati vrednot in vere v religiji.«
Kitajska ima več kot 100 milijonov budistov, 20 milijonov muslimanov ter več kot 65 milijonov katolikov in protestantov. Tako velikega deleža vernikov med prebivalci ni imela niti v času najbolj intenzivnega misijonarskega delovanja na svojih tleh.
