Tiskane izdaje
New York - Voditelja ZDA in Rusije sta se pred svojim uradnim srečanjem strinjala, da je nujno treba ustaviti spopade v Siriji in izžgati tvorbo, ki so jo skrajneži poimenovali Islamska država. Toda to je bila skoraj edina skupna točka. Barack Obama je ponovil, da mora sirski predsednik Bašar al Asad oditi, Vladimir Putin je ponujal mednarodno koalicijo, ki bi sodelovala z Asadom.
Na jubilejnem 70. zasedanju generalne skupščine je ob današnjem začetku splošne razprave svetovnih voditeljev bilo na dnevnem redu 173 točk, po sprejetju agende za trajnostni razvoj je in bo veliko besed namenjenih boju proti revščini, prav tako proti podnebnim spremembam. To je bilo glavna tema pogovora ameriškega predsednika s predsednikom indijske vlade Narendro Modijem, saj je Indija eden zadnjih velikih onesnaževalcev, ki Združenim narodom še ni predstavil svojega načrta za omejevanje izpustov toplogrednih plinov.
Brazilska predsednica Dilma Rousseff je v svojem govoru predvsem poskušala pomiriti skrbi o težavah osmega največjega gospodarstva na svetu. Toda ob begunski krizi v Evropi je Sirija postala osrednja tema prvega dne zasedanja, ponujanje rešitve zanjo pa torišče besednega dvoboja med Obamo in Putinom.
ZDA za sodelovanje z Rusijo in Iranom
Nekaj ur pred njunim srečanjem je ameriški predsednik dejal, da so Združene države za rešitev sirske krize »pripravljene sodelovati z vsemi državami, tudi Rusijo in Iranom«, toda hkrati je poudaril, da končanje štiriletne državljanske vojne pomeni odhod predsednika Asada. Po njegovih besedah je sirski samodržec na mirne proteste državljanov odgovoril z nasiljem in usmrtitvami protestnikov, zato v državo ne more prinesti miru.
Ruski predsednik Vladimir Putin je v ospredje postavil boj proti islamskim skrajnežem in predlagal ustanovitev mednarodne protiteroristične koalicije, podobno kot je med drugo svetovno vojno nastala koalicija proti Hitlerju. Pri tem je zbodel ZDA, da so razmere na Bližnjem vzhodu posledica napada na Irak, ki je prinesel kaos in omogočil nastanek Islamske države. »Moramo priznati, da se v Siriji proti Islamski državi borijo le Asad in njemu zveste milice,« je opozoril Putin in se zavzel, da bi nova koalicija vključevala tudi sirski režim.
Tudi iranski predsednik Hasan Rohani je mednarodno skupnost pozval, naj ustanovi »enotno fronto« za boj proti skrajnežem in nasilju. Po njegovih besedah je največja grožnja svetu, če se teroristične organizacije prelevijo v teroristične države. Tudi on je za razmere okrivil ameriški napad na Irak in napad sil Nato na Afganistan.
V Turčiji že 1,9 milijona Sircev
Predsednik turške vlade Ahmet Davutoglu je dejal, da mora mednarodna skupnost povečati prizadevanja za rešitev begunske krize. Prepričan je, da lahko nove valove izseljevanja prepreči le ustavitev nasilja tako sirskega režima kot Islamske države, spet pa je poudaril turški predlog za ustanovitev varnih območij v Siriji, kamor bi se lahko zatekli begunci.
V Turčijo je pobegnilo okoli 1,9 milijona Sircev, jordanski kralj Abdulah II pa je poudaril, da je že vsak peti prebivalec Jordanije begunec. Po njegovih besedah smo ob vzponu skrajnih skupin priča »tretji svetovni vojni, zato se moramo s takšno silovitostjo tudi odzvati«. Poudaril je, da ob delovanju »odpadnikov Islama« ne smemo pozabiti na dobrotljivo plat muslimanske vere. »Kako sta se strah in zastraševanje tako zahrbtno priplazila v naše razprave, ko lahko toliko več povemo o božji ljubezni?« je kralj zagovarjal islam.
Hladna vojna med Obamo in Putinom
Omeniti velja torej tudi, da sta Barack Obama in Vladimir Putin sta za govornico Združenih narodov uprizorila nastopa, vredna nekdanjih nasprotnic iz hladne vojne. Ameriški predsednik je naravnost napadel Rusijo kot državo, ki deluje s položaja vojaške premoči, ruski kolega mu ni ostal dolžen, in čeprav Združenih držav ni omenil, je sedanje težave sveta pripisal ameriški želji po prevladi in izvažanju vrednot.
Voditelja sta na kosilu z generalnim sekretarjem Združenih narodov Ban Ki Munom nazdravila drug drugemu, Putin z rahlim nasmeškom, Obama resnega obraza. Prizor je bil svojevrstna prispodoba razmer na diplomatskem parketu, ko se ameriške pobude za rešitev sirske krize podirajo kot hiša iz kart, Moskva pa zvito speljuje vodo na svoj mlin. Ameriški program urjenja in oboroževanja zmernih sirskih upornikov, vreden okoli 500 milijonov dolarjev, naj bi razpadel na štiri do pet še aktivnih vojakov, drugi so mrtvi ali pa so se skupaj orožjem predali skrajnim skupinam.
Žogica med Kremljem in Washingtonom
Pred srečanjem obeh predsednikov je Rusija spet presenetila ZDA, tokrat z razkritjem, da ruski vojaški predstavniki z Irakom, Iranom in Sirijo izmenjujejo obveščevalne podatke in varnostno sodelujejo proti skrajnežem Islamske države. Kar je znak vse večjega vpliva Moskve na Bližnjem vzhodu. Čeprav je Putin v nedeljskem pogovoru za televizijsko mrežo CBS dejal, da ne nameravajo poslati svojih vojakov v druge države, je dodal: »Za zdaj.«
Moskva je enkrat že prevzela diplomatsko pobudo ob zapletanju v Siriji in Obamo rešila iz zadrege ob »prestopanju rdeče črte«, ko je sirskemu režimu grozil s posredovanjem ob morebitni uporabi kemičnega orožja, nato pa si premislil. Takrat je ruski zunanji minister Sergej Lavrov spretno zrežiral mednarodno uničenje sirskih zalog kemičnega orožja. Tudi sedanjega srečanja predsednikov menda ni prišlo na pobudo Kremlja, ki se je hotela pogovarjati o razmerah v Siriji. Iz Washingtona je takoj prišel odgovor, da niso pozabili na Ukrajino.
Obama v govoru pred OZN ni skoparil z opozorili na račun držav, ki svojo voljo uveljavljajo z vojaško močjo, ne prek diplomatskih pobud, pri čemer je namigoval na rusko okupacijo Krimskega polotoka. »Ne moramo stati ob strani, ko je suverenost države očitno kršena. Če se je to zgodilo Ukrajini, se lahko zgodi katerikoli državi,« je dejal v neposrednem napadu na Rusijo ter poudaril, da si ne želi vrnitve v hladno vojno.
Strategija se ni obrestovala
Po njegovih besedah se takšna strategija (Kremlja) ni obrestovala, saj »si Ukrajinci še bolj želijo pridružiti Evropi, izobraženi Rusi pa zapuščajo državo«. Spomnil je, da so ZDA spoznale, da »tudi najmočnejša vojska in gospodarstvo ne moreta rešiti težav sveta«, nujno je skupno delo vseh. Kot primer učinkovitosti diplomacije je navedel ameriško izboljšanje odnosov s Kubo in jedrski sporazum z Iranom.
Utrjevanje Obamove diplomatske doktrine pogajanja je bilo namenjeno tudi ameriškemu občinstvu, saj je doma deležen hudih kritik o šibkosti v zunanji politiki. Danes ji je nasproti postavil Putinovo realpolitiko izvršenih dejstev, ruski predsednik je v tem slogu odgovarjal na ameriške obtožbe. Spet je ponovil, da so v Ukrajini izrabili nezadovoljstvo ljudi in »od zunaj zrežirali vojaški prevrat«, ki naj bi sprožil državljansko vojno.
Po njegovih besedah je »izvažanje tako imenovanih demokratičnih revolucij« privedlo do širjenja nasilja, revščine in razpada držav. Hkrati je opozoril na širitev Nata, ki naj bi sprožilo zaostrovanje v regiji, gospodarske sankcije proti Rusiji pa je označil za del enostranske politike, s katero poskušajo odstraniti tekmece.
