Tiskane izdaje
Vse, kar se je zadnjo soboto dogajalo v Hiši kulture 25. aprila v Pjongjangu (tako se imenuje palača, v kateri ponavadi potekajo zasedanja vodilne Delavske stranke), je podobno tistemu, kar se bo dogajalo prihodnji teden v Veliki narodni palači v Pekingu, kjer se bo kitajska politična elita zbrala na 19. kongresu Komunistične partije.
V soboto so namreč poklicali centralni komite Delavske stranke Koreje, da bi poslušal »pomemben govor« vodje Kim Džong Una o mednarodnih razmerah, položaju države v razburkanem svetu ter da bi vsi dvignili roke v znak odobravanja njegove kadrovske preureditve politbiroja. Za alternativno članico tega telesa je bila imenovana Kimova mlajša sestra Kim Jo Džong, v rednega člana pa je napredoval zunanji minister Ri Jong Ho. Tako je vodja, ki stoji na čelu politbiroja, utrdil svoj položaj na domačem političnem prizorišču, kjer mu ni lahko držati skupaj vseh niti in obdržati optimalnega ravnotežja vseh dejavnikov enopartijskega režima.
Največji kitajski zagovornik globalizacije bo avtokrat
Naslednjo sredo se bo v Pekingu začel kongres Komunistične partije Kitajske. Na njem bo imel generalni sekretar centralnega komiteja Xi Jinping »pomemben govor« o splošnem stanju, vlogi partije doma in položaju Kitajske na mednarodnem prizorišču. Zatem bodo vsi prisotni dvignili roke in izvolili novo sestavo politbiroja in njegovega stalnega komiteja. S tem bodo potrdili začetek najbolj avtoritarnega obdobja kitajske socialistične izgradnje od smrti Mao Zedonga pred 41 leti. Še več, prvič po Mau bo o vseh kadrovskih spremembah odločal en sam človek. S tem bo kitajski partijski sistem vstopil v novo fazo še močnejše koncentracije oblasti rokah enega človeka.
Srečanje centralnega komiteja Delavske stranke Koreje. Foto: KCNA/via Reuters
Razlika med Xijem in Kimom je v tem, da kitajski voditelj ne bo spravil svoje sestre v najvišje partijsko telo. Pa ne samo zato, ker je že preveč vpletena v posle in obrača velik kapital, ampak predvsem zato, ker tovrsten nepotizem na Kitajskem ni bil nikoli sprejet kot temelj strukture oblasti.
Vendar kljub temu obstaja pomembna podobnost med njima. Kim se je obkrožil z zaupanja vrednimi ljudmi, da bi zagotovil stabilnost režima, pozneje morda tudi gospodarske reforme. Podobno bo Xi začel svoj drugi mandat na čelu partije z lastnoročno izbiro sodelavcev, ki mu bodo omogočili nadaljevanje politike z osebnim podpisom. Šele po 19. kongresu se bo začelo »Xijevo obdobje«. Ne glede na to, ali bo formalno trajalo naslednjih pet let ali bo podaljšano za nedoločen čas, bo prihodnji teden Kitajska vstopila v obdobje obnovljenega monolita, ki ga je najštevilnejša nacija na svetu že začela pozabljati.
Celo Deng Xiaoping je bil »prvi med enakimi«. Čeprav se ga je oprijel naziv »patriarh«, so bile vse njegove odločitve posledica uravnoteženja interesov frakcij in različnih ideoloških opcij. Vprašanje je, ali je šla Kitajska naprej ali nazaj. Na njenem čelu bo namreč spet človek, ki bo odločal o vsem: od reforme vojske do vloge državnih podjetij, od protikorupcijske kampanje do navzočnosti vojske v Južnokitajskem morju ter od miru na Korejskem polotoku do možne vojne za priključitev Tajvana. Če se je do zdaj zdelo, da sta si kitajski politični in gospodarski sistem vsaksebi, bo od zdaj ta kontrast paradoksalen. Največji zagovornik globalizacije in svobodnega tržišča bo avtokrat z najnižjo toleranco za raznolikost mišljenja.
Kim Džong Un med govorom. Foto: KCNA/via Reuters
Trump hibrid
Med srečanjem Mao Zedonga in znanega industrialca, politika ter ustanovitelja Demokratične lige Huang Yanpeia julija 1945 (ko se je začela državljanska vojna, ki je štiri leta pozneje pripeljala Maove komuniste na oblast), je slednji omenil, da je v kitajski zgodovini videl »številne politične sile, ki so se na hitro povzpele, a tudi hitro propadle, ker so se po prihodu na oblast večinoma zrušile pod korupcijo«. Mao mu je odgovoril: »Ne skrbite, g. Huang, imamo recept za to bolezen: demokracija.«
Kitajska je v komunistični zgodovini preizkusila vse razen demokracije. Toda opozorila Huang Yanpeia se je konec leta 2012 spomnil Xi Jinping, ko je stopil na čelo Komunistične stranke. V petih letih je bilo zaradi zlorabe oblasti in poneverbe državnih sredstev kaznovanih 1,343 milijona partijskih kadrov v bazi (na ravni vasi, mestec in občin) po državi. Samo v prvi polovici letošnjega leta je bilo kaznovanih 210.000 partijskih uradnikov. Od tega je bilo 38 na visokih položajih na ministrstvih in v pokrajinskih uradih. Xi Jinping se ni niti trudil preizkusiti recepta z imenom demokracija. S korupcijo v vrstah lastne partije se bori z nasprotnimi lastnostmi: avtoriteto in močno koncentracijo oblasti.
Dviganje rok v znak odobravanja kadrovske preureditve politbiroja severnokorejskega voditelja. Foto: KCNA/via Reuters
Dve poslanstvi
Čeprav je jasno, da Xi Jinping ne kaže niti najmanjše simpatije do Kim Džong Una, mu trenutno dogajanje na Korejskem polotoku koristi zato, ker bo 19. partijski kongres potekal za zaveso korejske krize. Malokdo bo imel pripombe na vrnitev avtoritarnosti v Zhongnanhai (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev) v trenutku, ko je nujno obdržati stabilnost in mir na območju vzhodne Azije.
Odprava korupcije se je že preobrazila v novo legitimnost kitajske Komunistične partije, ravno tako, kakor se je izdelava jedrskih konic pretvorila v nov smisel severnokorejske Delavske stranke. Stična točka teh dveh poslanstev je v bližnji prihodnosti. Močna Kitajska in jedrska Severna Koreja, vsaka s svojim vodjem na čelu, sta pomembna dejavnika azijskega razvoja. Eden je konstruktiven, drugi razdiralen. Vendar sta si po naravi zelo podobna.
