Tiskane izdaje
Pozornost Kitajcev je bila zadnje dni usmerjena v dva zidova na evropskih tleh. Prvi je ta, pred katerim se je znašla Grčija s svojimi gospodarskimi težavami. Drugi je tisti, ki ga namerava zgraditi Madžarska, čeprav pri tem pozablja, da je bila nekoč tudi sama za bodečo žico.
Kitajska je bila v zgodovini eden največjih mojstrov gradnje zidov, vendar jih danes ne mara. To pomeni, da ji ni všeč, kadar jih gradijo na tleh, na katerih namerava na podlagi velikopoteznih načrtov graditi nove poti ter tako povezati preteklost in prihodnost ter ponuditi Evropi sodoben koncept evrazijskega združevanja.
Prav Grčija in Madžarska bi morali biti pri tem konceptu zelo pomembni.
Nobeden od obeh zidov se seveda ne nanaša neposredno na Kitajce. Grčija se upira pritiskom Bruslja, ki zahteva od Grčije, naj z bolečimi reformami olajša svoje trpljenje dolžnika, Madžarska pa se poskuša zaščititi pred nezakonitimi priseljenci z Bližnjega vzhoda in iz Srednje Azije.
Toda če na pogajanjih med Grčijo in EU-jem ne bodo sklenili trajnega kompromisa, se bodo kitajska država in kitajski vlagatelji morali začeti spraševati o stabilnosti evra in trga evrskega območja. Če se bo grška drama nadaljevala z novim dejanjem in se bo uresničila pitijska grožnja z grškim odhodom iz evrskega območja, bo kitajska ideja o tem, da bi Azijo in Evropo povezali po poti, ki bi potekala od pristanišča Pirej čez Balkan vse do središča celine, postala nesmiselna in treba se bo začeti spraševati, kam vodi svilna pot.
Tudi Viktor Orban ne gradi zidu, da bi odgnal Kitajce. Pravzaprav je Madžarska na začetku meseca postala prva evropska drava, ki je z azijsko silo podpisala memorandum o usklajevanju evropske razvojne politike s »pasom in potjo«, kakor na kratko pravijo kitajski strategiji vzpostavljanja »gospodarskega pasu« in obnove »svilne poti«.
Uradni Peking upa, da se bodo tudi preostale članice Evropske unije pridružile temu memorandumu in da navdušenost madžarskega premiera nad kitajsko različico evrazijskega povezovanja ne bo skopnela zaradi zbliževanja med grškim premierom in Kremljem. Kajti tudi Kremelj ima svoje načrte o gradnji »plinske poti in naftnega pasu« ter o nekoliko drugačnem združevanju obeh celin in po popolnoma drugih transverzalah.
Vendar Kitajci vedo, da vsak zid vpliva na zelo široko območje in ustvarja tisti politični pomen, ki skoraj vedno presega formalno izraženi namen, zaradi katerega so ga sploh zgradili. Kajti če bo Orban zgradil zid na meji s Srbijo, bo ustvaril tudi psihološko oviro, usmerjeno proti vsem priseljencem, ki prihajajo v velikih množicah. Med približno milijonom Kitajcev, ki so se stalno naselili v državah Evropske unije, jih je samo nekaj deset tisoč ostalo na Madžarskem.
Razmeroma malo jih je sprejelo madžarsko državljanstvo, saj bi to pomenilo, da bi se morali odpovedati kitajskemu. Evropa in zlasti njen vzhodni del namreč še vedno nista dokončni cilj za večino Kitajcev, zato se jim ponavadi ne mudi uničiti njihovega kitajskega potnega lista in se odpovedati možnosti vrnitve v domovino.
Toda kadar Kitajci vlagajo v neko državo, bi se radi počutili, kakor da so jim tamkajšnja vrata odprta, ne glede na to, ali bi se radi tam naselili ali pa bi samo občasno prihajali na obisk. Morda jih prav zato, ker živijo za Velikim zidom, novi in z rasizmom ali šovinizmom podprti zidovi odkrito motijo.
Leta 2014 so v Evropski uniji našteli 153 projektov s kitajskimi naložbami, skupaj so vredni 18 milijard dolarjev. Kitajci se pogosto počutijo, kakor da bi Evropejci najraje videli, da bi jim naložbe poslali po pošti in da se sami vlagatelji sploh ne bi pojavili s svojimi pogoji, pričakovanji, načrti in zahtevami. Toda to kratko malo ni mogoče. Tako kakor so Evropejci vlagali v Azijo, da bi širili in utrjevali svojo gospodarsko pa tudi marsikakšno drugačno navzočnost na tej celini, tako tudi Kitajci prihajajo s kapitalom v Evropo in iščejo nov prostor za svojo rast.
Nekateri analitiki pri tem primerjajo Kitajsko in Rusijo ter ugotavljajo, da Peking precej manj od Moskve izkorišča naložbe svojih podjetij za širitev evroskepticizma med državami, ki še niso članice Evropske unije, ali v državah, kakršna je Grčija, ki so prišle na razpotje, na katerem morajo razmisliti o svojem odnosu do Bruslja.
Kitajska je res vložila svoj denar v Grčijo, ker upa, da bo ta ostala del Evropske unije, ali v Srbijo, ker upa, da bo ta kmalu postala njena članica. In vsakič, ko je namenjala milijarde dolarjev za ta del Evrope, je upala, da bo kapital pametnejši od tamkajšnjih politikov in da bodo vse grožnje o gradnji takšnih ali drugačnih zidov ostale samo prazne besede, ki se ne bodo nikoli uresničile.
Kitajska še naprej zelo pozorno spremlja, kaj se bo zgodilo z obema evropskima zidovoma. Če bo Grčija omajala temelje evra, kaj se bo zgodilo z Azijsko banko za naložbe v infrastrukturo, ki se ji je pridružilo 14 članic Evropske unije? Če bo Orban vztrajal pri svojem zidu na meji s Srbijo, ali se bo ksenofobija prenesla s sirskih in afganistanskih beguncev tudi na kitajske priseljence, čeprav prvi prihajajo brez vsega, drugi pa s kovčki, polnimi denarja?
O tem, kako močno evropske drame vznemirjajo Kitajce, se bomo prepričali tudi po tem, ko se bo kitajski državni svetnik Yang Jiechi v torek v Washingtonu sestal z ameriškim zunanjim ministrom Johnom Kerryjem in finančnim ministrom Jacobom Lewom med vsakoletnim kitajsko-ameriškim strateškim in gospodarskim dialogom. Pekingu je sicer uspelo ločiti svojo politiko do Evropske unije in svoj odnos z ZDA, zato ne dodaja več sladkorja na eni strani vsakič, kadar postane sporazumevanje preveč grenko na drugi, vendar strategija »pasu in poti« spet povezuje Evropo, Kitajsko in Ameriko v politično, gospodarsko in varnostno trojico. Pri tem je pomembno vse - tako mir v Južnokitajskem morju, ki je odločilno odvisen od tega, ali sta Peking in Washington pripravljena skleniti kompromis in biti potrpežljiva, kakor tudi ravnotežje med evrom in dolarjem, to pa je nazadnje odvisno od razpleta grške drame.
Kitajci si nikakor ne želijo videti novih zidov, ki bi lahko zrasli zaradi tistih, ki jih ravnokar postavljajo. Zidov v glavah politikov in ljudi, ki bi radi ustavili globalizacijo, na kateri azijska sila gradi podobo svoje lastne prihodnosti.
