Zidovi ksenofobije in razdvajanja

Po svetu hitro rastejo zidovi,­ ki ločujejo privilegirane od deprivilegiranih, bogate »varujejo«­ pred revnimi, eno etnično­ skupino postavljajo pred drugo,­ navidezno civilizacijo­ ščitijo­ pred vdorom (navideznih) barbarov in od meje Združenih­ ­držav in Mehike do demilitariziranega območja med ­Severno in Južno Korejo ­utrjujejo nov svetovni red.

Evropska unija, še pred nekaj leti asociacija za odprtost in svobodo, hkrati gradi več zidov. Eden, najbolj krvav in tragičen, je v bistvu neviden in ga je mogoče imenovati Trdnjava Evropa. Razteza se čez celotno Sredozemlje; vse tja do pisarn hladnokrvnih evropskih uradnikov in načrtovalcev priseljenske politike v Bruslju. V Sredozemlju je na poti proti Evropi, »obljubljeni deželi«, od leta 2000 do danes umrlo 23.000 beguncev in ekonomskih emigrantov iz Afrike in Azije, po izbruhu gospodarske krize pa je EU priseljence z drugim dublinskim sporazumom pregnala na ekonomsko opustošen jug Evrope in jih iz cenene delovne sile spremenila v izgubljene duše brez perspektive.

Stotine kilometrov bodeče žice

Zidovi – tokrat dobesedni – evropske trdnjave so v tem času zrasli ob grški reki Evros na meji s Turčijo, prek katere je vstopalo v Evropo na deset tisoče priseljencev. Po izbruhu arabske pomladi in predvsem državljanske vojne v Siriji je proti Evropi, med iskanjem zatočišča, krenilo na tisoče ubogih duš, ki so se zaletele v – zidove. Evropska unija beguncev namreč skoraj ne sprejema več. Tistim, ki jim je uspelo, je uspelo ilegalno. Številni so na poti umrli. Mnoge so zaprli. Na bolgarsko-turški meji, meji Evrope, je zrasel zid, ki ga »plemenitijo« stotine kilometrov bodeče žice. Najvišji zidovi staro in iz dneva v dan bolj ksenofobno mater Evropo »branijo« v španskih eksklavah na maroških ozemljih Ceuti in, predvsem, Melilli. Visoki zidovi iz bodeče žice, prek katerih se na tisoče ljudi kot v znanstvenofantastičnih filmih poskuša prebiti na špansko stran meje med dvema ekonomsko povsem različnima svetovoma, so postali simbol evropske priseljenske politike in hitro ter uničujoče izumirajočega humanizma.

Podobe evropskih zidov vse bolj spominjajo na zidove, ki jih poznamo od drugod, fizične in navidezne, ki so postali del podzavesti. Od izraelskega več sto kilometrov dolgega zidu, ki je zaseden palestinski Zahodni breg odrezal od sveta in zaradi kraje zemlje in vode uničil palestinsko kmetijstvo, do zidu, ki pozabljeno Zahodno Saharo loči od Maroka. Od tisoče kilometrov bodeče žice in nadzornih točk na ameriško-mehiški meji, s katero skušajo Združene države zaustaviti dotok ljudi iz Srednje in Južne Amerike, do novega apartheida v Južni Afriki, ki se je iz političnih pisarn preselil v arhitekturne urade, kjer načrtujejo strogo varovane elitne soseske, slonokoščene stolpe (post)modernega sveta, ki se epidemično razraščajo z naraščanjem neenakosti med prebivalstvom. Od Los Angelesa do Bangkoka. Od Cape Towna do Murmanska. Od Huelve do Lampeduse. Od meje med Severno in Južno Korejo do izraelskih stražnih stolpov okoli območja Gaze, največjega odprtega zapora na svetu. Od meje med Pakistanom in Indijo ter Indijo in Bangladešem do meje med Saudsko Arabijo in Jemnom. Od na grški in turški del razdeljenega Cipra do dela meje med Tajsko in Malezijo. Od meje med Bocvano in Zimbabvejem do na albanski in srbski del razdeljene Kosovske Mitrovice.

Zidovi so simbol našega časa. Predvsem časa, ki prihaja. Časa razdvajanja, naraščajočih razlik in novega velikega globalnega konflikta, ki je iz dneva v dan vse bolj neizogiben.