Zlati teden brez veliko zlata

Demonstracije v Hongkongu so zaznamovale mali jubilej Ljudske republike Kitajske.

Objavljeno
04. oktober 2014 19.05
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Za mnoge Kitajce je guo qing (besedno zvezo bi lahko pogojno prevedli kot »državna proslava«), kakor pravijo rojstnemu dnevu svoje republike, najboljša priložnost za velike nakupovalne izlete. V nasprotju s tradicionalnim novim letom, ki se bo začelo 19. februarja in zaradi katerega bo prav tako ves teden nedelaven, ob državnem dnevu ljudem ni treba kuhati posebnih prazničnih jedi, gostiti gostov in se srečevati s sorodniki.

Toda letos se je Hongkong, ki prazniku guo qing namenja samo dva delovna dneva, ukvarjal predvsem s svojimi težavami. Ves »zlati teden«, kakor Kitajci pravijo svojemu prazničnemu dopustu, je bil priča demonstracijam v osrednjih četrtih hongkonškega otoka, kjer so butiki najlepši, saloni najdražji in trgovska središča najugodnejša.

Površina kopnega Hongkonga znaša 1054 kvadratnih kilometrov in večina od njegovih 7,2 milijona prebivalcev živi na polotoku Devet zmajev oziroma Kowloon. Zraven leži otok Hongkong, kjer stojijo stavbe krajevne vlade in zakonodajnega sveta pa tudi rezidence vodje vlade in najbogatejših hongkonških tajkunov. Kopenski del in otok sta povezana s trajektom (ladijskimi povezavami) ter podmorskimi potmi in podzemno železnico. Hongkong učinkovito deluje kot povezana celota, saj je mogoče kadar koli hitro in udobno prispeti do katere koli točke.

Kitajci iz Ljudske republike so se nekoč čudili nad Hongkongom in mu zavidali. »Bil sem jezen, ko sem prvič videl, kakšna je videti neka kolonija!« mi je pripovedoval kolega Wu Xiaoming, potem ko se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja smel udeležiti nekega mednarodnega jezikoslovnega kongresa. »Kako je mogoče, da so bili toliko bogatejši, bolj razviti in bolj urejeni od nas!?«

Potem ko je leta 1997 Hongkong zapustil zadnji britanski guverner in je nekdanja kolonija postala del LR Kitajske – čeprav ima status posebnega administrativnega območja in mejo, ki jo je treba prečkati s potnim listom –, so ga Kitajci začeli sprejemati kot ekskluziven kotiček svoje domovine. Hongkong je postal njihova razkošna blagovna hiša, v kateri so vse torbice Louisa Vuittona in Chanelove obleke originalne, elektronski izdelki so najvišje kakovosti, v njej pa je mogoče kupiti tudi katero koli knjigo, čeprav je prepovedana v »matični državi«.

Podatek o tem, da se hongkonško gospodarstvo lahko pohvali z več kot 41.000 dolarji na prebivalca – to je približno sedemkrat več od kitajske povprečne življenjske ravni –, nič več ne vzbuja zavisti. Kitajcem se zdi pomembneje, da jih je zdaj čedalje več zmožnih vplačati enega od potovalnih aranžmajev in v Hongkongu pustiti na tisoče dolarjev, zasluženih v komunizmu po kitajsko.

Toda letošnji »zlati teden« je minil brez tolikšnih količin zlata, kolikor se jih ponavadi zapravi med prazničnimi dnevi. Prodajalne Prade in Cartiera so se znašle sredi barikad, vendar so hongkonške demonstracije vedno mirne in brez vandalizma, zato so ostale odprte. Odprte so bile tudi mnoge druge trgovine, ki so upale, da jih bo obiskalo vsaj nekaj nakupovalnih turistov in kupilo nova sončna očala ali najnovejši model ročne ure.

Obledeli blišč trgovskih središč

Število kitajskih obiskovalcev se je za čuda zmanjšalo samo za dva odstotka, vendar je prvi dan praznikov, ko ljudje ponavadi največ zapravijo, prodaja na drobno upadla za sedem odstotkov. Skupna prodaja hongkonških trgovcev se bo zaradi protestov med prazniki predvidoma zmanjšala za približno 280 milijonov dolarjev.

Treba pa je vedeti, da se je oktobra lani število Kitajcev, ki so se odločili praznike preživeti v Hongkongu, povečalo za 60 odstotkov v primerjavi z letom 2012, zato so vsi pričakovali, da bo letos podobno. Toda letos so mnogi Kitajci odkrili blišč popolnoma novih trgovskih središč na otoku Hainan – kitajski pokrajini, ki jo je mogoče obiskati brez potnih listov in posebnega dovoljenja, kakršnega potrebujejo za vstop v Hongkong.

V mestu Sanya so odprli trgovsko središče, veliko 120.000 kvadratnih metrov. Ne samo, da je to največje trgovsko središče na svetu, ampak ponuja tudi brezcarinske izdelke več kot 300 mednarodnih blagovnih znamk, od parfumov in kozmetike do nakita, ur in modnih izdelkov. In če upoštevamo, da je Sanya čedalje bolj priljubljen turistični kraj z razkošnimi hoteli in peščenimi plažami, je jasno, da se Hongkong upravičeno boji izgube kitajskih potrošnikov. Ali pa tudi ne? »Nikjer na svetu ni nakupovanje razkošnih izdelkov tako izjemna izkušnja kakor v Hongkongu,« je novinarjem povedal Kandy Xie, gost iz severovzhodne pokrajine Liaoning, potem ko je nekaj dni preživel na Hainanu.

Hongkonžani imajo mešane občutke do rojakov iz komunistične Kitajske. Veliko jim pomenijo visoke številke, milijoni dolarjev, ki jih puščajo v njihovih trgovinah. Vendar jim na splošno niso naklonjeni. Ne marajo jih, ker vedno nekaj sitnarijo in iščejo dlako v jajcu, to pa vse počnejo glasno in neolikano z ošabnostjo novopečenih bogatašev, ki med Hongkonžani vzbuja odpor.

Ko je Hongkong med protesti praznoval 65. obletnico ustanovitve Ljudske republike Kitajske, se je zdelo, da se začenja novo obdobje v odnosih med nekdanjo britansko kolonijo in »matično državo«. Nekoliko manj zlato bo, toda ali bo kaj bolj demokratično? Verjetno bo samo bolj uporniško. In to bo začetek konca tistega blišča, s katerim je Hongkong doslej privlačil rojake, željne pisanih izdelkov z izbranim okusom.