Korejski polotok je v petek potrdil, da je domovina paradoksa. Medtem ko je pred zoro črna kia peljala v zapor nekdanjo predsednico Južne Koreje zaradi korupcije in izdajanja državnih skrivnosti, je letalo družbe Air Koryo letelo proti Pjongjangu s truplom zastrupljenega člana družine Kim in s tremi moškimi, ki so domnevno sodelovali pri njegovem uboju.
Petinšestdesetletna Park Geun Hje bo v samici preživela najmanj 20 dni, za kolikor jo lahko priprejo pred vložitvijo uradne obtožnice. Toda verjetno jo bodo zaprli še za približno deset let, če jo bodo kaznovali za usmerjanje nekaj deset milijonov dolarjev iz velikih podjetij v zasebne sklade in za razkrivanje uradnih dokumentov nepooblaščenim osebam. Hjon Hvang Sunga, drugega sekretarja na severnokorejskem veleposlaništvu v Kuala Lumpurju, Kim Uk Ila, uslužbenca letalske družbe Koryo, in Ri Dži Uja, ki je bil odgovoren za pridobivanje deklet za izvedbo peklenskega načrta, so izpustili, tako da se bodo lahko vrnili v svojo državo brez sojenja. S seboj bodo prinesli tudi truplo Kim Džong Nama, polbrata vodje Kim Džong Una. Kim Džong Nama so 13. februarja usmrtili z živčnim strupom na letališču v Kuala Lumpurju, zato bi jih lahko celo nagradili za opravljeno nalogo.
Strani 38. vzporednika
Zločin in kazen sta na Korejskem polotoku različno povezana med seboj, vse je odvisno od tega, s katere strani 38. vzporednika gledamo na dogodke. Nikakršnega dvoma ni, da je ta petek Kim Džong Un nesporni zmagovalec vseh dogodkov, ki so oba dela polotoka pretresali zadnje mesece. Malezija je grozila, da bo preiskavo o umoru njegovega polbrata dosledno dokončala skladno z zakoni in da ne bo dopustila Pjongjangu, da bi jo pri tem oviral s svojimi provokacijami in izsiljevanjem. Nato je popustila. Severna Koreja je grozila, da ne bo pustila devetim malezijskim diplomatom in njihovim družinskim članom, da bi se vrnili domov, jasno pa je, da se krize s talci, v katerih je ugrabiteljica neusmiljena država, večinoma ne končajo prav dobro. Razen če pozabimo na načela, kakor je to storila malezijska vlada, da je lahko v petek zjutraj olajšano pričakala skupino svojih diplomatov in njihovih najbližjih, med drugim osemmesečnega otroka veleposlanikove tajnice.
Vsi analitiki pričakujejo, da bodo truplo Kim Džong Nama takoj sežgali, da bi uničili vse dokaze in čim prej pozabili na vse skupaj. Partijski mediji bodo gotovo ponovili, da je šlo za državljana Kim Čola (njegovo ime je zapisano v potnem listu, s katerim je potoval Kim Džong Nam) in da je umrl naravne smrti, zlonamerneže in sovražnike Severne Koreje pa bodo obtožili zarote proti vladi v Pjongjangu. To, da bo v Maleziji ostal vzorec DNK, ki potrjuje identiteto umrlega, ne bo nikogar več zanimalo. Primer je končan in prav nič ne bi bilo čudno, če bi izvedeli, da je za takšen konec navijala (če si ni celo prizadevala zanj) tudi Kitajska, ne glede na to, da je ščitila in podpirala Kim Džong Nama kot morebitno alternativo za neukrotljivega vodjo. Umor na letališču je postal ena od tistih isker, o katerih se nikoli ne ve, kam bi lahko padle in povzročile požar. Uradnemu Pekingu se zdi zdaj najpomembneje, da se razmere na Korejskem polotoku umirijo, da to vprašanje ne bi popolnoma zasenčilo vseh drugih, ko se bosta prihodnji četrtek sestala predsednika ZDA in Kitajske, Donald Trump in Xi Jinping.
Začenja se občutljivo obdobje
Kim Džong Un je zadnjega dne marca doživel dvojno zmagoslavje, saj je samo on vodil dosledno politiko do vseh držav v okolici, te pa čedalje manj vedo, kako naj se vedejo do njega. Kimu lahko samo koristi odhod Park Geun Hje v zapor na južni strani polotoka, saj se tako začenja izjemno občutljivo obdobje nemirnega dogajanja. Zdaj je težko predvideti, kakšni bodo čez nekaj mesecev – potem ko bodo 9. maja izvedli izredne predsedniške volitve – odnosi med Južno Korejo in ZDA ter odnosi med Seulom in Tokiem ter med Seulom in Pekingom. Vse možnosti so odprte. In če v odnosih s Pjongjangom predstavimo široko pahljačo enakovrednih možnosti, izgubljamo zbranost in doslednost, ki sta nujno potrebni za kakršen koli napredek v odnosih s tamkajšnjim režimom.
Od Kim Džong Una bi lahko pričakovali, da je nekje prebral znameniti stavek pokojnega kitajskega voditelja Mao Zedonga: »Pod nebom vlada velik kaos, stanje je odlično.« Tudi na Japonskem bi se lahko kaotično razpletel škandal, ki je izbruhnil zaradi vpletenosti premiera Šinza Abeja v prodajo močno podcenjenega zemljišča za gradnjo osnovne šole z ultradesničarskim učnim programom. Že je slišati vprašanja, ali bo kalna voda, v kateri stojijo temelji tega projekta, postala grobnica Abejeve politične kariere. Vemo, kako se ranjeni levi vedejo, kadar jih obkrožijo oboroženi nasprotniki. Odločijo se za boj. Toda politiki se pogosteje odločijo za vojno. In ko je ta teden svet za obrambno politiko vladajoče Liberalnodemokratske stranke (LDP) zahteval od vlade, naj hitro preuči, kako bi bilo mogoče japonsko vojsko usposobiti za napad na sovražna oporišča, saj se je »severnokorejsko provokativno vedenje tako zelo okrepilo, da ga Japonska nikakor ne sme spregledati«, smo lahko pomislili, da bi nekakšna večja in bolj vroča kriza Abeju zelo koristila, da bi z njo ohladil zanimanje javnosti za to, da je povezan s sporno gradnjo nacionalistične šole.
Korejski polotok in vsa vzhodna Azija sta bila pogosto regija, v kateri sta zločin in kazen pomešana v loncu zgodovinskih nemirov in nazadnje končata na glavah tistih, ki so v tem vrtincu še najmanj krivi. To ne pomeni, da si Park Geun Hje ne zasluži zaporne kazni za dejanja, pri katerih bodo dokazali njeno odgovornost. Toda težava je to, da bo kazen za nekdanjo južnokorejsko predsednico pravzaprav nagrada za severnokorejskega vodjo, vse vrednote pa bomo tako lahko opazovali samo skozi zamegljen objektiv. Kajti vse, kar bomo slišali med sojenjem v Seulu, bi morala preglasiti obtožba na račun vodje v Pjongjangu. Vendar bo ta kmalu zgorela v kaotičnem premikanju sil okoli polotoka, ki ga vsi v širši okolici od nekdaj uporabljajo kot karto v nevarni igri pokra.
Tiskane izdaje
