Tiskane izdaje
Potem ko je iraški predsednik Fuam Masum v ponedeljek odstavil dolgoletnega predsednika vlade Nurija al Malikija in na njegovo mesto imenoval Haiderja al Abadija, so se kaotične razmere v Iraku − iz dneva v dan vse bolj padli državi − še dodatno zaostrile.
Nuri al Maliki, ki je bil vse od začetka ameriške okupacije Iraka spomladi 2003 eden ključnih ljudi v državi, se je na odstavitev odzval agresivno in na ulice Bagdada poslal pripadnike posebnih enot iraške vojske.
V ponedeljek je kazalo, da se bo v Iraku odprla še ena fronta, a so, vsaj za zdaj, diplomatski pritiski iz Združenih držav in sosednjega Irana, ki je ves čas tako ali drugače podpiral popolnoma nekompetentno in iz dneva v dan bolj diktatorsko Malikijevo vladavino, očitno obrodili sadove. Malikijev krog se je »umiril«, z njegovim umikom z vrha iraške politike pa so se strinjali tako rekoč vsi ključni regionalni igralci.
Politični vodja iraških šiitov − ti sicer tvorijo večino prebivalstva − je svojo »smrtno obsodbo« sicer podpisal že pred dobrima dvema mesecema, ko so se iraške vladne sile pod njegovim osebnim poveljstvom niso bile sposobne (ali voljne) zoperstaviti blitzkriegu sunitskih skrajnežev, ki so na svojem pohodu iz sosednje Sirije v 48 urah zasedli velik del severnega, zahodnega in tudi srednjega Iraka.
Le nekaj tisoč z lahkim orožjem oboroženih borcev Islamske države Iraka in Levanta (ISIS), ki se je po razglasitvi kalifata na ozemlju med Alepom in Tikritom preprosto preimenovala v Islamsko državo (IS), je z lahkoto »obračunalo« z več divizijami iraške vojske. Ta je med svojim umikom iz Mosula in drugih zasedenih mest islamistom prepustila ogromno orožja – med drugim tudi tanke in bojne helikopterje.
V mosulski podružnici iraške nacionalne banke je oborožene fanatike pričakalo 400 milijonov dolarjev. Lep del tega denarja in orožja so skrajneži hitro prepeljali v Sirijo. Med poznavalci razmer v Iraku ni tako rekoč nikogar, ki bil verjel v »naključja«.
Maliki se na napredovanje islamistov, ki so v vmesnem času prevzeli nadzor nad številnimi naftnimi črpališči in, predvsem, nad vsemi ključnimi vodnimi viri, ni odzval. Malikijeva dolgoletna sektaška politika je popolnoma marginalizirala sunitsko prebivalstvo: vrhunec sektaštva je bil vojaški obračun s protestniki v provinci Anbar, kjer imajo skrajne sunitske milice največ podpore.
Takšna politika je iraško sunitsko prebivalstvo tako rekoč prisilila, da so se, tudi zaradi tega, ker so jim tako ukazali njihovi plemenski voditelji, nemudoma podredili svojim novim vladarjem in – kalifatu. Borcem Islamske države so, vojaško in politično, na pomoč priskočili tudi številni pripadniki nekdanjega režima in vojske Sadama Huseina.
Za šiitsko prebivalstvo Iraka so se – tudi v kontekstu vse bolj krvave bližnjevzhodne še zdaleč ne več le hladne vojne – začele uresničevati nočne more. Enako velja za Iran, ki je preprosto moral nekaj storiti: tisto nekaj je bilo žrtvovanje »svojega človeka v Bagdadu« Nurija al Malikija. Ta je skupaj z vsemi ključnimi regionalnimi igralci storil vse, da bi Irak razpadel po »sektaških« črtah, kar se danes zdi skoraj neizogibno.
Mimogrede: Haidar al Abadi, novi predsednik iraške vlade, ki ima za sestavo novega vladnega kabineta na voljo trideset dni, je pred nekaj tedni izjavil, da bi bil za obračun z Islamsko državo pripravljen sprejeti kakršno koli pomoč. Vključujoč ameriške in iranske letalske napade.
Abadijevo imenovanje za iraškega premiera je podprl tudi šiitski klerik in eden najbolj zloglasnih »militantov« Moktada al Sadr, ki ima močan vpliv v iraškem parlamentu. »Mislim, da je nominacija Abadija za novega predsednika vlade pomemben začetek končevanja krize, s katero se soočajo Iračani,« je izrazil mnenje al Sadr.
Razkosavanje Iraka po »sektaških črtah«
Medtem ko v iraški prestolnici »divja« politična kriza, na severu in na zahodu države divja vojna, v katero so z letalskimi napadi na topniške baterije Islamske države v zadnjih dneh spet posegle tudi Združene države, ki so s svojo invazijo začele proces razkosavanja nekoč ene najmočnejših arabskih držav.
Ameriški napadi na islamistične cilje so bili do zdaj zelo omejeni; skoraj »kozmetični«. Očitno je, da si Washington kljub skoraj absolutni odgovornosti za trenutne razmere v državi v Iraku nikakor ne želi ponovne vojaške »avanture«, ki se je sicer uradno končala konec leta 2011.
Združene države so se skupaj z Veliko Britanijo − jedro nekdanje »koalicije (v)oljnih« − namesto za neposreden spopad s skrajnimi sunitskimi milicami, kot vse kaže, odločile za vojaško in logistično pomoč kurdski vojski s severa Iraka (pešmerge), ki je, glede na svoj sloves in oborožitev, v bojih z islamisti v zadnjih tednih pokazala presenetljivo veliko slabosti. Islamisti napredujejo, Kurdi se branijo.
A Kurdi ne branijo le sebe, pač pa tudi vsaj 100.000 pripadnikov verske ločine jazidi, ki so jih sunitski skrajneži pregnali z njihovih domov in so zdaj, sredi poletno razgretih puščav in gora, skoraj popolnoma odvisni od kurdske pomoči in paketov pomoči, ki jih z neba spuščajo ameriška in britanska vojaška letala.
Iraški Kurdi, ki tako rekoč že enajst let živijo v neodvisni državi, so se dolgo časa poskušali izogniti sodelovanju v spopadih. Iraški Kurdistan gospodarsko cveti, njegova geostrateška vloga se povečuje in zadnje, kar (ne le iraški) Kurdi v času velike zgodovinske priložnosti za udejanjenje svoje državnosti potrebujejo, je nova vojna. A kot vse kaže, je ta neizogibna.
