Ameriški F16 v turškem oporišču Incirlik

Prvič po začetku ameriških ­letalskih napadov na džihadistične milice iz vrst tako imenovane Islamske države (IS) so ZDA v Turčijo poslale šest svojih bojnih lovcev F16. V začetku tedna so skupaj s 300 vojaki iz letalske baze Aviano priletela v turško ameriško vojaško oporišče Incirlik.

Ameriški predstavnik pri Natu je že v nedeljo potrdil, da je Turčija odobrila namestitev šestih ameriških bojnih letal in 300 vojakov v letalskem oporišču, ki je le kakšnih deset kilometrov oddaljeno od petega največjega turškega mesta Adane in ki zaradi bližine Bližnjega vzhoda še iz časov hladne vojne velja za izjemno pomembno ameriško bazo na južnem krilu Nata.

Izjave visokega predstavnika Nata pri tem ne kaže kar tako spregledati, kajti Incirlik, prek katerega je šlo v času vojne v Iraku in Afganistanu več kot 70 odstotkov vseh ameriških poletov, je za ameriške bližnjevzhodne vojaške akcije izjemnega strateškega pomena, Turčija, ki baze nikoli ni povsem prepustila Američanom, saj zaveznici vsakič znova obnavljata pogodbo, pa ga je vedno znala spretno izkoriščati za svoje izsiljevanje ­Washingtona.

V Ankari, kjer so dolgo oklevali ob ameriških zahtevah po odločnejšem turškem sodelovanju v boju proti Islamski državi, so tako šele prejšnji mesec popustili pritiskom ZDA in podpisali dogovor, ki ameriški vojski dovoljuje, da Incirlik lahko uporablja tudi za bojne in ne le izvidniške polete oziroma polete brezpilotnih letal nad sosednjima Sirijo in Irakom. Večina opazovalcev se zato že sprašuje, kakšne odpustke si je turški predsednik Erdoğan s tem »kupil« pri Obami in kaj vse si bo zdaj še lahko privoščil v svojem obračunavanju s Kurdi, ki so za Turčijo očitno veliko večji problem kot teroristi iz vrst tako imenovane Islamske države. Jasno je namreč, da si Turčija ni premislila zgolj zaradi nedavnega terorističnega napada z 32 žrtvami, za katerega je vlada v Ankari takoj okrivila IS in dobila priročen ­izgovor.

Obamov poker z Ankaro

Ameriški predsednik Obama za svoj obračun z Islamsko državo seveda nujno potrebuje Turčijo, toda sodelovanje med ZDA in za Washington od nekdaj ključno bližnjevzhodno zaveznico je že nekaj časa vse kaj drugega kot neproblematično. Turški interesi si skorajda ne bi mogli biti bolj v navzkrižju z ameriškimi, kot so si. Razlike so tako v predstavah, kolikšno nevarnost pomenijo vse bolj militantni islamisti za celotno regijo, kot v samih ciljih, ki naj bi jih v vojaškem obračunu z njimi dosegli. Obama bi se v Siriji in na severu Iraka rad znebil vse bolj podivjanih skrajnežev, za Turčijo pa so džihadisti samo eden izmed problemov. In to sploh ne najpomembnejši.

Podobno diametralne so razlike, ko gre za sirskega predsednika Asada. Erdoğan bi ga »eliminiral«, ker je za Ankaro ključ vseh problemov, v Washingtonu pa o njegovem strmoglavljenju menda nočejo slišati. Zmedo potencirajo tudi turške notranjepolitične razmere in problemi, ki jih ima Erdoğan sredi volilne kampanje s svojimi Kurdi, kar hitro lahko privede do povsem absurdnih situacij. Si kdo predstavlja, kaj bi se utegnilo zgoditi, ko bi ameriški lovci iz turškega Incirlika poleteli nad Sirijo, da bi tamkajšnjim Kurdom pomagali v boju s skrajneži iz vrst Islamske države, Erdoğan pa bi na ves glas protestiral, ker ameriška letala s tem pomagajo sirskim Kurdom, ki so zavezniki turških Kurdov in ki si vsi skupaj prizadevajo za ustanovitev neodvisnega Kurdistana? Bi moral Washington pred tako akcijo za odobritev vprašati Ankaro? In kaj, če bi Ankara rekla ne?

Je to morda podobno »odločnemu skupnemu boju dveh najpomembnejših članic severnoatlantskega zavezništva proti grožnji, ki jo predstavlja Islamska država«, kot temu pravijo v Washingtonu, ali pa se kdo heca?

Skrite karte iz talona

Še bolj nejasni, kot je sam izid Obamovega zavezniškega pokra z Erdoğanom, so tudi cilji vojaške akcije, ki so jo ZDA zdaj podkrepile še s premeščanjem svojih lovcev v Incirlik. Medtem ko se Združene države v nobenem primeru nočejo globlje zaplesti v sirski konflikt, se Ankara, nasprotno, ogreva za vzpostavitev nekakšne varnostne cone na severu Sirije. V Washingtonu ob takih idejah skeptično odkimavajo, vsem pa je jasno, da bi Turčija s tako cono rada predvsem preprečila povezovanje kurdskih območij na oni strani meje s Kurdi na svojem ozemlju in nastanek neodvisnega Kurdistana, ki bi tridesetmilijonski narod brez države povezal s tako ali tako že avtonomnim kurdskim severom Iraka.

Toda razlike med ZDA in Turčijo seveda niso edini problem. Še veliko večja zmeda nastane, ko v navzkrižne interese dveh na Bližnjem vzhodu za Nato ključnih vojaških zaveznic, ki naj bi ustavili IS, vključimo predstave za Zahod po novem »partnerskega« Irana, ki pa je na Bližnjem vzhodu, tako kot z Zahodom vse bolj sprta Rusija, predvsem partner Sirije. Obamovih poskusov vojaškega uničenja Islamske države zato ne vidi kot obračun z nevarno skupino skrajnežev, ampak kot poskus Zahoda vojaško sesuti Sirijo in povsem na novo določiti razmerja moči. Obamov načrt napada na IS s tem, tudi če pozabimo na Saudsko Arabijo in Izrael, na lepem dobi toliko dodatnih neznank, da se vsakršno začenjanje oboroženega konflikta takoj spremeni v čisto loterijo.