Tiskane izdaje
Medtem ko na ulicah kurdskega mesteca Kobani na severovzhodu Sirije potekajo srditi ulični spopadi med pripadniki Islamske države in kurdskimi branilci mesta, se je uradna Ankara odločila svoja vojaška oporišča »odpreti« za koalicijske posege v Siriji in Iraku.
Odločitev, ki so jo turške oblasti skrbno pretehtale, bi utegnila močno vplivati na dogajanje v regiji. Podobno kot je na dogajanja v regiji pomembno vplivala odločitev turškega parlamenta, da koalicijskim silam z Združenimi državami na čelu zgodaj spomladi 2003 ne dovoli prečkanja svojega ozemlja med invazijo na Irak, ki se je izkazala za eno ključnih dejanj moderne bližnjevzhodne tragedije.
Tokrat je Turčija, ki je s svojo shizofreno zunanjo politiko in intenzivnim vpletanjem v regionalne odnose pomagala ustvarjati čedalje bolj kaotične razmere, čakala do zadnjega, njeno odločitev pa je treba razumeti v kontekstu izjav ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja, ki je v zadnjih dneh – nazadnje ta konec tedna v Kairu – večkrat ponovil, da Kobani ni koalicijska prioriteta, in s tem jasno pokazal, da bo kurdska enklava žrtvovana v imenu »višjih strateških ciljev«. Temu primerno je bilo v zadnjih dveh tednih tudi delovanje tako imenovane koalicije voljnih, ki bi lahko z intenzivno akcijo hitro zaustavila obleganje Kobanija s strani skrajne sunitske milice, a tega ni storila.
Kobani bo prej ali slej padel. To je jasno. Maloštevilni, izmučeni, podhranjeni in predvsem slabo oboroženi kurdski branilci mesta (YPG), ki jim zmanjkuje streliva, se ob visokih izgubah borijo za vsako ulico – za vsako hišo – posebej. Zavedajo se, da so stisnjeni v kot, iz katerega se ne bodo mogli umakniti. Tako imenovana mednarodna skupnost jih je – isto velja za kurdsko avtonomijo – obsodila na smrt, saj s svojim bojem in vzpostavljanjem (delujočega) modela neposredne demokracije na kurdskih avtonomnih področjih predstavljajo vse kaj drugega kot prototip prihodnosti Bližnjega vzhoda, kot si jo predstavljajo glavni globalni in regionalni igralci.
Ankara je s podporo ameriškim (koalicijskim) napadom na Islamsko državo z njenih oporišč odgovornost za ne le spopad s skrajnimi islamisti, temveč tudi za usodo Kobanija in kurdskih področij, politično prenesla na svoje čezatlantske zaveznike, kar je bilo mogoče pričakovati. To je storila v sodnikovem podaljšku bojev za Kobani, ko je rezultat že znan.
Po padcu Kobanija, te »strateške motnje«, bo ameriško letalstvo na severu Sirije in tudi Iraka najverjetneje začelo izvajati tako imenovano »področje prepovedi poletov«, turška vojska pa bi pod zastavami Združenih narodov – za to bo potrebna resolucija varnostnega sveta – lahko vstopila nekaj kilometrov v Sirijo in vzpostavila »tamponsko območje«. Popolnoma jasno je, da bosta tako Turčija kot Islamska država storili vse, da se izogneta neposrednim spopadom. Koncev koncev je Ankara z odprto mejo in »logistiko« tisočim mednarodnim borcem svete vojne omogočila, da se pridružijo IS, ki jo številni načrtovalci turške zunanje politike vidijo kot najboljši protistrup zgodovinskim prizadevanjem kurdskega naroda za lastno državo.
Zdaj, ko so sunitski skrajneži v Kobaniju in okolici z absolutno delujočim algoritmom etničnega čiščenja, zaradi katerega je kurdsko ozemlje v Siriji v zadnjih treh tednih zapustilo že več kot 200.000 ljudi, že skoraj v celoti opravili svoje delo, se Islamska država z obmejnega območja s Turčijo lahko začne počasi umikati in se posveti »večjim« bitkam v sosednjem Iraku. Tako na severu države, kjer so islamisti vzpostavili frontno črto in se večinoma prav tako bojujejo s kurdskimi borci, kot v srednjem delu države, kjer potekajo siloviti spopadi IS in iraških vladnih sil.
»V celoti smo odrezani od kakršne koli pomoči. IS napada mesto z vzhoda, juga in zahoda. Naša edina oskrbovalna pot je meja s Turčijo, a je tudi ta zaprta. Vsega nam zmanjkuje. Če bo IS dokončno odrezal naš dostop do turške meje, kamor iz mesta bežijo še preostali civilisti, bodo vsi, ki so ostali v Kobaniju, umrli,« je včeraj povedal kurdski aktivist in novinar Mustafa Abdi (www.kobanikurd.com), ki je pred osmimi dnevi iz obleganega obmejnega sirskega mesta prebegnil v Turčijo. Danes skupaj s tisoči in tisoči kurdskih beguncev z neopisljivo tesnobo in v pričakovanju neizogibne velike tragedije opazuje dogajanje v le nekaj sto metrov oddaljenem domačem mestu.
