Tiskane izdaje
V noči s ponedeljka na torek so pripadniki Islamske države dokončno vdrli v kurdsko mestece Kobani na severovzhodu Sirije, kjer so včeraj potekali srditi spopadi med izmučenimi in slabo oboroženimi branilci mesta in skrajno sunitsko milico.
Kurdski branilci mesta so stisnjeni v kot. Vedo, da bo mesto prej ali slej − v roku nekaj ur? − padlo, zato so včeraj zjutraj proti bližnji turški meji poslali še zadnjih nekaj sto civilistov, ki so ostali v obleganem mestu.
Potem ko so enote Islamske države taktično zavzele vse ključne položaje okoli mesta, so se začeli stopnjevati topniški in raketni napadi na poslednjo kurdsko »trdnjavo« v regiji, katere padec bi pomenil dokončen konec sanj o enotnem kurdskem ozemlju in predvsem povezavo območij, ki jih Islamska država nadzira v Siriji in Iraku. Nočno koalicijsko bombardiranje islamističnih položajev v okolici Kobanija po naših informacijah ni spremenilo razmerij na bojišču. V dveh mestnih četrtih − na vzhodu in na zahodu − so včeraj potekali siloviti gverilski spopadi. Obe strani sta menda imeli hude izgube, nad mestom pa se je ves čas vil oblak gostega črnega dima.
»Če se bodo napadi nadaljevali in ne bo mednarodne vojaške pomoči prebivalcem Kobanija, bodo branilci mesta padli v roke Islamske države,« je včeraj dejal eden izmed predstavnikov kurdskih oblasti Karvan Zebari in pri tem pozval Turčijo, naj vendarle krene v akcijo in pomaga ogroženim prebivalcem Kobanija. »Mislim, da so ogroženi tudi turški interesi − nacionalni in varnostni. Pomembno je, da Turčija podpre kurdske borce in pomaga razbiti moment Islamske države,« je novinarjem povedal Zebari.
A prav nič ne kaže, da bo Turčija dejansko »krenila v akcijo«. Nasprotno. Turčija je v akciji ves čas − njeno opazovanje je premišljena strateška poteza, ki slabi kurdsko prebivalstvo na obeh straneh meje. Meje, ki so jo mednarodni borci svete vojne zadnji dve leti prestopali skoraj brez težav. Uradna Ankara, ki je prejšnji četrtek sicer uradno vstopila v koalicijo, dogajanje na sirski strani meje le »taktično opazuje«, hkrati pa večino svoje energije vlaga v nadziranje skoraj 200.000 kurdskih beguncev, ki so v zadnjih petnajstih dneh pobegnili pred nasiljem Islamske države in ki v agresivni nemoči in obupu pričakujejo poboj svojih najbližjih − poslednjih branilcev Kobanija, kjer smo priča že videnemu. In že ničkolikorat doživetemu. Srebrenica. Ruanda. Pred našimi očmi. Z absolutno jasno možnostjo pomoči in rešitve, a tudi za absolutno jasnimi razlogi, zakaj ne Turčija ne koalicija še ni − in najverjetneje tudi ne bo − pomagala sirskim Kurdom.
Bomo v prihodnjih dneh in urah priče genocidu?
