Begunske krize še zdaleč ni konec

Evropska unija se, kot smo ­lahko videli tudi med zadnjim letošnjim bruseljskim vrhom, še vedno ni zmožna dogovoriti niti o kvotah in delitvi zadnje čase bistveno manjšega števila beguncev, ki so po zaprtju vseh begunskih poti ostali v Evropi ali pa še lahko pridejo vanjo.

Politiki vztrajajo vsak pri svojem, prepad med trmoglavo vzhodno Evropo, ki noče sprejeti nobenega begunca in po novem ponuja nekakšne denarne odškodnine še vedno zelo obremenjenim članicam z južnega obrobja, ter med tako imenovano bruseljsko zahodno Evropo je še vedno očiten, evropski politiki pa se delajo, da krize z begunci ni več.

A to je le privid, pravi ameriška strokovnjakinja za migracije Heath Cabot, ki se je med najhujšim navalom beguncev v Evropo na veliko ukvarjala predvsem z begunskimi problemi v Grčiji. »Begunska kriza v Evropi še zdaleč ni minila,« je pred kratkim opozorila v intervjuju za Spiegel. Evropska javnost se je v zvezi z begunci preveč osredotočila samo na en moment krize, na grozljivo poletje in jesen leta 2015, ko je čez Turčijo in Grčijo proti bogatemu severu Evrope vandralo na tisoče beguncev, potem pa so migrantske teme z začasno umiritvijo razmer hitro spet potisnili v ozadje. Vendar begunska kriza s tem seveda še ni preteklost. Le začasno se je umirila in preselila na marsikje še vedno kritično obrobje Evropske unije, je poudarila Heath Cabot.

K temu je po njenem veliko prispeval tudi ne najbolj pošten nemški begunski sporazum s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, po katerem se je zaradi zaprtja tako imenovane balkanske poti pritisk migrantov na Evropo nekoliko umiril. Nemčija je na vrhuncu krize tudi zaradi premalo premišljene izjave kanclerke Angele Merkel, ki je beguncem na stežaj odprla vrata, resda sprejela največ beguncev med vsemi evropskimi državami, toda sporazum s Turčijo, tudi z današnjega stališča, vendarle ni bil tako čist, kot bi se komu zdelo, je prepričana Heath Cabot. Nemčija se po njem še naprej lahko hvali z odprtostjo in kulturo dobrodošlice, medtem ko tako imenovane tretje države z vse večjimi težavami in »packarijami« opravljajo umazano delo pri ščitenju in varovanju evropskih meja.

Strukturne pomanjkljivosti

V resnici bi moralo biti tako, da bi Nemčija kot najmočnejša članica Evropske unije, ki je resda sprejela tudi največ beguncev, morala spodbuditi nujno in vseevropsko odpravljanje velikih strukturnih pomanjkljivosti v evropskem azilnem sistemu, je zatrdila Heath Cabot. Te namreč niti dve leti po največji evropski krizi še vedno niso odpravljene. Evropska unija še vedno vse stavi na odvračanje beguncev, čeprav je vsem jasno, da je ta strategija odpovedala. Še vedno prisega tudi na v praksi za vse sporen »dublin III«, po katerem lahko begunci dobijo status azilanta samo v tisti članici EU, v kateri so najprej stopili na evropska tla.

Na obrobju Evropske unije, v tako imenovanih prvih, mejnih članicah, se zato še vedno kopičijo begunci, ki so zaradi zaprtih poti naprej proti Evropi za več mesecev, nekateri pa tudi za leto ali dve, obtičali v nemogočih razmerah. Ti ljudje pogosto niti ne vedo, kaj se bo jutri zgodilo z njimi. Jih bodo poslali nazaj v Turčijo, se jim bo vendarle uspelo prebiti kam drugam, ali pa bodo tako rekoč za večno obtičali na grških otokih?

Razmere so resnično katastrofalne, kajti le redki so si zagotovili vsaj zasilno eksistenco. Čeprav so meje v Evropo vse bolj tesno zaprte, čeprav je vse več žic, ograj, patrulj in straž, čez Sredozemlje še vedno prihajajo novi begunci, pri katerih prav tako nihče ne ve, kaj storiti z njimi. Jim je treba pomagati ali jih je najbolje kar takoj poslati nazaj v »državo izvora«? Kajti Evropa v resnici nima uporabnega načrta, je dejala Heath Cabot. Čeprav je vsem politikom jasno, da begunski pritisk iz različnih vzrokov ne bo kar tako ponehal in da ga zaradi političnih kriz, vojn, ekonomske bede in uničenega okolja še desetletje ne bo konec, ampak bo zelo verjetno celo iz leta v leto večji.

Nevarno sprenevedanje

Evropa pa se kar slepi. Bogate članice v središču unije in tiste, ki so se ogradile in nočejo sprejeti nikogar, še vedno kažejo s prstom na države na obrobju in jim sporočajo, kar poskrbite za begunce, če niste znali dovolj trdno zapreti zunanjih meja, kar je po prepričanju ameriške strokovnjakinje v resnici najbolj škandalozno in najbolj nevarno sprenevedanje. Celoten kontinent bi moral po njenem prepričanju obrniti logiko na glavo in se končno strezniti ob spoznanju, da bodo celo vse države skupaj komaj kos problemom, ki se v resnici šele kažejo v vsej razsežnosti.

Evropska unija, ki se kljub travmatičnim izkušnjam z begunsko krizo leta 2015 še vedno ukvarja zgolj z odpravljanjem simptomov, zato nujno potrebuje novo azilno, begunsko in migracijsko politiko. Sicer se ji lahko kriza iz leta 2015 zelo hitro ponovi.