Tiskane izdaje
Suruç – Turški parlament bo jutri odločal o morebitni vključitvi Turčije v mednarodno koalicijo, ki v Iraku in Siriji z vojaškim letalstvom napada cilje Islamske države. Turčija, ki je zadnji dve leti dovolila, da so sunitski skrajneži prosto prestopali njeno mejo s Sirijo, ima na voljo več možnosti.
Da bo Ankara, ki je do zdaj aktivo-pasivno spremljala dogajanje na svojih mejah, vendarle nekaj ukrenila, četudi proti svoji volji, je bilo jasno že v ponedeljek, ko je turška vojska nasproti od Islamske države obleganega mesta Kobani razvrstila 15 tankov in močno povečala prisotnost svojih varnostnih sil na območju.
Pasivnost Ankare
Skrajni sunitski milici, ki se je v zadnjih dneh prvič znašla v večjih težavah, saj je hkrati vpletena v več večjih bojnih operacij v Siriji in Iraku, Turčija do zdaj ni povzročala težav. Nasprotno. Ob odprti meji in logistični podpori je uradna Ankara izkoristila porast skrajnih islamistov – v večnem strahu pred nikoli zares odgovorjenim »kurdskim vprašanjem« – za slabljenje kurdskih pozicij ob svoji meji. Zadnja dva tedna so turške varnostne sile le opazovale pustošenje borcev Islamske države po kurdskih območjih na sirski strani meje, pred katerimi je v Turčijo prebežalo skoraj 200.000 sirskih Kurdov. Islamska država – razen v neposredni okolici mesteca Kobani, še zadnje kurdske utrdbe, ki ni padla v njihove vse bolj krvave roke – nadzoruje na desetine kilometrov meje. In to večkrat iz oči v oči s turškimi obmejnimi silami, o čemer smo se v zadnjih dneh večkrat prepričali na lastne oči.
Tudi islamisti se trudijo, da Turčije, tihe zaveznice, ne bi potegnili v vojno, saj se zavedajo, da je od turške »pasivnosti« odvisna njihova dolgoživost v regiji. A mednarodni pritisk na Turčijo je prevelik, da Ankara v naslednjih dneh ne bi potegnila kake opaznejše vojaške poteze, hkrati pa si Turčija ne more privoščiti dobesedne eksplozije nezadovoljstva med svojim številnim kurdskim prebivalstvom, ki ob trpljenju rojakov iz Sirije in množici beguncev podoživlja globoke zgodovinske travme.
Ne glede na to, kaj se bo jutri odločil turški parlament, je jasno, da je turška zunanjepolitična doktrina, ki je nekaj let temeljila na ideji, da s sosednjimi državami ne bo imela odprtih težav in vprašanj, dokončno mrtva. Ankara ima na voljo več možnosti. Zaščita mesta Kobani s posebnimi enotami, ki bi bile »predtekmovalci« morebitnih koalicijskih kopenskih operacij proti IS. Vzpostavitev »tamponskega območja« ob meji, ki bi – vsaj pol ducata kilometrov – segalo tudi na sirsko ozemlje. Pridružitev letalskim napadom in uporaba helikopterjev ter brezpilotnih letal.
»Kurdi smo stisnjeni v kot«
A karkoli bo Turčija, ki si »strateško« želi padca Kobanija, storila, bo storila s stisnjenimi zobmi.
»Od Turčije ne pričakujem ničesar. Do zdaj je na vseh ravneh podpirala delovanje Islamske države. Ne vem, zakaj bi se to zdaj, ko je Kobani tik pred padcem, spremenilo. Prav tega so si Turki najbolj želeli. Uničenja Kurdov,« mi je na sirski meji dejal sirski Kurd Halil Mahmud, župan sedmih največjih vasi, ki so jih v zadnjih dneh zasedli in oropali sunitski skrajneži.
»Na bojišču se ni nič spremenilo. Pomoči še vedno ni. Sami smo. Turčiji nikoli ne bomo mogli zaupati. Kurdi smo stisnjeni v kot. Vse, kar nam preostane, je boj do smrti,« je za Delo povedal eden vodilnih mož kurdskega političnega gibanja YPG, s katerim smo se udeležili žalovanja ob smrti sina vojaškega poveljnika tega gibanja.
