Bombardiranje v času razprave o uvedbi območja prepovedi letenja

Po še enem diplomatskem fiasku v varnostnem svetu Združenih narodov, ko je Rusija v soboto zvečer z vetom preprečila sprejetje resolucije o Siriji, upanja na skupno delovanje mednarodne skupnosti pri iskanju čudežne formule sirskega miru skorajda ni več.

Manj ko so učinkoviti diplomati, bolj trpijo prebivalci obleganega vzhodnega Alepa in tudi številnih pozabljenih sirskih mest in vasi, ki so že mesece odrezani od kakršne koli pomoči.

Toda najhuje je kljub vsemu v vzhodnem Alepu, kjer okoli 275.000 ljudi živi v bombardiranem, skoraj do tal porušenem getu, simbolu globalne apatije in manipulativnosti, ki ga Rusija in Združene države s svojimi zavezniki in podizvajalci uporabljajo kot laboratorij morebitnih praks nove (ne le) hladne vojne.

V zadnjih treh dneh je sirska vladna vojska s pomočjo iranskih milic, šiitskega gibanja Hezbolah, afganistanskih in pakistanskih »prostovoljcev« ter, predvsem, ruskih bombnikov še dodatno premaknila frontno črto v starem mestnem jedru največjega sirskega mesta in utrdila obroč okoli od logističnih povezav popolnoma odrezanih pripadnikov koalicije uporniških milic. Razmere v vzhodnem Alepu so srhljive. V tistih bolnišnicah, ki še stojijo (večinoma improviziranih), deluje le še trideset zdravnikov, od tega sedem kirurgov. Zdravniki se po lastnih besedah odločajo o življenju in smrti, saj morajo zaradi pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov in prostora dajati prednost tistim ranjencem, ki imajo več možnosti za preživetje. Ranjenci ležijo po hodnikih in stopniščih. Zdravniki pozivajo na pomoč, a bombe še naprej padajo: tudi po bolnišnicah − v zadnjih mesecih je bilo napadenih kar triindvajset zdravstvenih objektov, prejšnji teden pa je bila dokončno uničena tudi znamenita bolnišnica M10, kjer je še pred kratkim deloval ameriški pediater John Kahler.

Pozno, a ne prepozno

»Ni dvoma, da je pozno, a upam, da ne prepozno za 300.000 Sircev, ki so oblegani. Združene države bi morale imeti glavno vlogo pri vzpostavitvi območja prepovedi letenja, ki bi moralo delovati pod nadzorom ZN ali skupaj z Britanci in Francozi. To je nujen prvi korak, za katerega zdravniki, medicinske sestre in reševalno osebje upamo, da bo storjen,« je novinarjem po vrnitvi iz vzhodnega Alepa povedal zadnji zahodni zdravnik, ki je deloval v uničenem mestu.

Uvedba območja prepovedi letenja se v tem trenutku zdi utopična. Rusija uvedbi nasprotuje z argumentom, da bi ta okrepila »teroriste« − predvsem Fronto al Nusra, ki je pri (sicer kratkotrajnem) prebitju blokade odigrala vodilno vlogo in se, posledično, tesneje povezala z drugimi uporniškimi skupinami. Ironično je, da so al Nusro ruski napadi − in ameriško strateško mencanje − okrepili (ter povezali z izmučenim lokalnim prebivalstvom, ki je veselo vsake pomoči), namesto da bi jo oslabili. Kljub temu je v vzhodnem Alepu navzočih relativni malo skrajnih sunitskih borcev, ki so se pred dvema mesecema taktično »distancirali« od Al Kaide, že prej pa prekinili vse vezi s samooklicano Islamsko državo. Izmed približno 9000 uporniških borcev, ki vztrajajo na okopih opustošenega vzhodnega dela mesta, jih po različnih podatkih le okoli tisoč pripada al Nusri. To je pred dnevi potrdil tudi posebni odposlanec ZN za Sirijo Staffan de Mistura in, kot da ne bi imel nikakršnega stika z resničnostjo, vedno bolj sprejemajoč logiko manjšega zla dodal, da »tisoč borcev al Nusre odloča o usodi 275.000 ljudi«. O usodi teh ljudi  odločajo tisti, ki nadnje pošiljajo bombnike, in tisti, ki se želijo v predvolilni vročici na drugi strani Atlantika izogniti pretežkim bližnjevzhodnim vprašanjem. In ne Fronta al Nusra, katere moč je posledica, in ne vzrok vojne.