Tiskane izdaje
Kljub temu da orožje v Mosulu še ni povsem potihnilo in je v zahodnem delu mesta gotovo ostalo še več »spečih celic« samooklicane Islamske države, iraške oblasti slavijo in napovedujejo obnovo. A gradnja infrastrukture v mestu, ki dobrih štirinajst let ne pozna ničesar drugega razen vojn(e) in trpljenja, nikakor ne bo dovolj.
»Iz srca osvobojenega in svobodnega Mosula, za katerega so se žrtvovali Iračani iz vseh provinc, razglašam veliko zmago celotnega Iraka in vseh Iračanov,« je predsednik iraške vlade Haider al Abadi v ponedeljek popoldne pred vhodom v porušen staro mestno jedro Mosula po devetih mesecih bojev triumfalno razglasil zmago iraške vojske in poraz samooklicane Islamske države.
Vse okoli njega so bile ruševine. Zahodni del Mosula, kjer so srdite bitke med pripadniki iraške vladne vojske in borci skrajne sunitske milice brez odmora divjale več kot pol leta, je uničen. Sodeč po podatkih iraškega notranjega ministrstva je bilo v starem delu mesta uničenih ali težje poškodovanih 65 odstotkov vseh zgradb. V določenih četrtih na zahodnem bregu reke Tigris, ki drugo največje iraško mesto deli na dva dela, je bilo uničenih več kot 70 odstotkov vse infrastrukture. Podobe »osvobojenega« Mosula boleče spominjajo na Stalingrad, Dresden, Guernico, Grozni, Gazo, Alep …
Ljudje se nimajo kam vrniti
Podobno boleča je usoda civilnega prebivalstva. V času ofenzive iraških vladnih sil, kurdskih pešmerg, iraških in iranskih šiitskih milic ter mednarodne koalicije pod vodstvom Združenih držav je Mosul zapustilo najmanj 900.000 ljudi. Število tistih, ki so, ujeti v več navzkrižnih ognjih hkrati, umrli zaradi brutalnosti IS, topniških napadov iraške vojske, koalicijskih bombnikov, lakote in bolezni ter medsebojnih obračunov ne bo nikoli znano. Iraški vojaki – nekatere enote so v dolgih mesecih bojevanja izgubile več kot polovico svojih mož, »izpraznili« so se (kot v prvi ali drugi svetovni vojni) celotni bataljoni – pravijo, da je pod ruševinami ostalo več tisoč ljudi. Izginile so celotne družine. V zaporih – tudi tajnih – je več tisoč sunitskih moških, ki so jih oblasti priprle v »ameriškem« slogu. Brez naloga, brez razloga, zgolj na podlagi suma.
Več sto tisoč ljudi je iz Mosula zbežalo že pred začetkom največje vojaške operacije v Iraku po ameriško-koalicijski ofenzivi marca 2003 – med vladavino Islamske države, ki je v Mosul junija 2014 vstopila tako rekoč »brez obrambe«. Iraška vojska se je razbežala in za seboj pustila ogromno orožja. Večinoma ameriškega. IS – v Iraku so jo sestavljali večinoma nekdanji častniki in vojaki jeseni 2003 razpuščene iraške vojske in marginalizirani bivši člani ukinjene stranke Bas – takrat nihče ni niti poskušal ustaviti. Mednarodno-lokalna zasedba džihadistov je zasedla vakuum, ki sta ga za seboj pustila uničujoča ameriška okupacija in (posledična) državljanska vojna. Državljanska vojna, ki se nikoli ni končala. In se – kljub razglasitvi zmage – še zelo dolgo ne bo.
Vladna ofenziva na Mosul je trajala devet mesecev in povzročila obsežno uničenje. Foto: Muhammad Hamed/Reuters
Velika tragedija, ki se sploh ne bi smela zgoditi
Pohod Islamske države kot posledice, in ne vzroka velike človeške in strateške tragedije na Bližnjem vzhodu, (ne le) po Iraku je dolgo časa ustrezal prav vsem vpletenim stranem. Šiitski vladi v Bagdadu, ki ga je s svojo nekompetentnostjo, maščevalnostjo in marginaliziranjem sunitskega prebivalstva omogočila. Kurdom, ki so ozemlje pod nadzorom IS »uporabljali« kot nekakšno »tamponsko cono«, a se je potem konec poletja 2014 zgodil Kobani. Sunitskim etničnim skupinam, ki so – sprva – Islamsko državo videle kot svoje zaščitnike, kot »sunitsko vojsko«. Združenim državam, ki so dobile alibi za vrnitev na mesto (lastnega) zločina proti človečnosti. Turčiji, ki je IS videla kot varovalko pred morebitno kurdsko neodvisnostjo v Iraku in, predvsem, vzpostavljanjem kurdske avtonomije na severu Sirije, kjer je IS strateško koristil tudi tamkajšnjemu režimu (popoln alibi za obračun z vsemi uporniškimi skupinami) in Rusiji, ki ji je IS prižgal zeleno luč za neposredno vojaško delovanje na Bližnjem vzhodu. Iranu, ki je lahko vojaško vstopil v Irak in si ga dokončno podredil ter hkrati povezal tako imenovani šiitski polmesec – od Teherana do Sredozemlja.
Vojna z Islamsko državo se bo še kar nekaj časa nadaljevala. A v tem trenutku je – seveda poleg skrbi za civilno prebivalstvo – najpomembneje, kako bodo iraške oblasti delovale v uničenem in globoko travmatiziranem mestu, katerega prebivalci upravičeno ne zaupaj nikomur več. Nadaljevanje marginalizacije sunitskega prebivalstva in povečevanje iranske vloge v državi bi lahko sprožila le nov krog vojne in poskrbelo za politično – in »metafizično« – preživetje Islamske države. V kakršni koli obliki že.
