Tiskane izdaje
Dogovor Evropske unije s Turčijo je v svojem bistvu namenjen zaustavitvi begunskega toka v Evropo. Ta je uradni Ankari – ob številnih odpustkih – pripravljena plačati tri milijarde evrov za izboljšanje pogojev za bivanje beguncev v Turčiji, iz katere je letos v Grčijo priplulo več kot 400.000 ljudi. Samo septembra 153.000, v celotnem lanskem letu pa »le« 43.000.
Vrh evropske politike se je očitno uskladil glede svojega odnosa do begunske in priseljenske politike. Petkov dogovor Bruslja in Ankare je v resnici izjemno preprost: Evropska unija odgovornost za begunce in priseljence v celoti prenaša na Turčijo, ključno vstopno točko v EU. Evropa si z dogovorom poskuša obrisati roke, hkrati pa »nahraniti« vse bolj ksenofobno in rasistično javno mnenje.
Še več: evropski dogovor s turškimi oblastmi celo spominja na dogovor med nekdanjim predsednikom italijanske vlade Silviom Berlusconijem in libijskim samodržcem Moamerjem Gadafijem. Italija je pred desetletjem Libiji v zameno za »zadrževanje ilegalnih priseljencev« plačala pet milijard evrov.
Na drugi strani je – čeprav se od daleč morda zdi drugače – to političen triumf turških oblasti na čelu s predsednikom države Recepom Tayyipom Erdoganom, ki ga bo v nedeljo obiskala nemška kanclerka Angela Merkel. Erdogan je dobra dva tedna pred izsiljeno ponovljenimi parlamentarnimi volitvami in nekaj dni po samomorilskem napadu na mirovnem shodu v Ankari, kjer je bilo ubitih 97 ljudi, na ta način dobil evropsko zeleno luč za – na vseh ravneh – svojo vse bolj iracionalno politiko, ki je veliko bolj kot k iskanju miru in stabilnost usmerjena k podpihovanju konfliktov. Domačih in regionalnih.
Že pred tednom dni, ko se je turški predsednik mudil v Bruslju, je bilo jasno, da bo Ankara begunsko krizo izkoristila kot svoje – najmočnejše – pogajalsko orodje v odnosu do Evropske unije. Ne le nadaljevanja pogajanja o morebitni pridružitvi, temveč predvsem o sprostitvi vizumskega režima.
Sirska vojna se, kljub temu, da je vstopila v svojo odločilno fazo, še ne bo končala. Proti Evropi bo še naprej bežalo tisoče in tisoče ubogih ljudi, ki preprosto nimajo druge izbire, kot da svojo usodo prepustijo na milost in nemilost velikanske tihotapske hobotnice, o kateri obširno pišemo v današnji Sobotni prilogi. Tihotapski posel se nemoteno odvija pred očmi turške policije, begunci pa zaradi popolne brezbrižnosti EU in Turčije še naprej množično umirajo v Sredozemlju .
Velika večina sirskih beguncev bo še naprej prihajala v Turčijo, kjer je že danes več kot dva milijona beguncev. Večna jih živi v zelo slabih pogojih in ne gre pričakovati, da se bodo njihovi življenjski pogoji zaradi evropsko-turškega »akcijskega načrta« bistveno izboljšali, hkrati pa so to tisti begunci, ki si dragega nadaljevanja poti proti vzhodnoegejskim grškim otokom sploh ne morejo privoščiti. Oni so tisti, ki bodo – morda tudi s prisilno selitvijo v tako imenovana varna območja znotraj Sirije – plačali največjo ceno moderne evropske (proti)begunske politike, ki se ji očitno niti pretvarjati ni potrebno več, da ji človekove pravice ali dostojanstvo kar koli pomenijo.
Mimogrede: danes zjutraj je bolgarski policist na meji s Turčijo ustrelil afganistanskega begunca. Podoba prihodnosti ne bi mogla biti bolj tragično jasna.
