Tiskane izdaje
Samos – Stran od oči evropske javnosti, ki ima iz dneva v dan manj empatije, se begunska tragedija na grških otokih – in tudi na celini – nadaljuje. Najhuje je na egejskih otokih, kjer so oblasti po nalogu evropskih birokratov po zaprtju »balkanske begunske poti« pred dvema letoma odprle »žarišča« (hot spots), koncentracijska taborišča našega časa.
Po dveh dnevih neprestanega dežja kaj drugega ni bilo pričakovati. V begunskem taborišču Vathy na hribu nad otoško prestolnico so potoki blata zalili šotore, kjer so se gnetli otroci. Kopalnice, že tako v zelo slabem stanju, so bile zalite z vodo. Iz njih je strahovito zaudarjalo. Ženske so v jutranjem hladu čistile, kar se je dalo očistiti. Peščena pot, ki vodi od vhoda v »sprejemni center«, dejansko zapor na prostem, proti vrhu pobočja, prek katerega se razteza razčlovečen logistični izum evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike, je bila komaj prehodna. Prek nje je švignila podgana. V bližini je osamljeni otrok jedel ostanke zajtrka. Njegova mati je ob visoki žični ograji prala in sušila perilo.
Vstop v »sprejemni center« – podobni taborišči sta še na Lezbosu (Moria) in Hiosu (Vial) – je brez posebnega dovoljenja, do katerega tako rekoč ni mogoče priti, strogo prepovedan. Toda otoška policija je kadrovsko podhranjena, tako da nadzor ni ravno popoln. A razmere v »sprejemnih centrih«, o katerih je že vsaj poldrugo leto kljub »kratkoročnosti« servisov jasno, da so bili politično »zastavljeni« dolgoročno, so temna skrivnost, ki jo želita Bruselj in Atene skriti pred očmi javnosti. Tej je dostopna le statistika. In prevladujoč varnostno-rasistični diskurz, ki je begunce in migrante že davno razčlovečil in spremenil v homogeno maso. Brez imen, obrazov, usod. In predvsem brez prihodnosti.
Begunska tragedija se na grških otokih – in tudi na celini – nadaljuje.
Podgane, samopoškodovanje in brezup
»Tu je strašno. Prišel sem pred tremi meseci. Ne morem ne naprej na nazaj. Sam sem. Ne vem, kaj naj storim. Tu zapravljam življenje,« je pred premočenim šotorom dejal Abdala iz iraške Basre. »Nobenih možnosti nimam, da bi šel naprej proti Evropi. Nas, Iračanov, ne spustijo naprej. Bojim se, da me bodo deportirali,« je nadaljeval mladenič, ki se je držal zase. V »kampu« na Samosu, ki je od turške obale oddaljen le nekaj kilometrov, se tudi kot mlad in sorazmerno močen moški ne počuti varnega – v taborišču, kjer je uradno prostora za 700 ljudi, jih trenutno živi 1500.
Avgusta in septembra lani, dokler grške oblasti z Organizacijo Združenih narodov za begunce (UNHCR) niso pospešile transferjev najbolj ranljivih beguncev proti celini, se jih je v resnično peklenskih razmerah gnetlo 2200. Toda razmere v »sprejemnem centru« se niso izboljšale. Nasprotno. Poleg tega ljudje še vedno prihajajo. Na Samosu vsak drugi, morda tretji dan pristane čoln z begunci. Podobno je na drugih egejskih otokih, kjer je trenutno okoli 11.000 beguncev. V celotni Grčiji jih živi približno 45.000. Ob zaostrenih razmerah v Siriji in turškem obračunavanju s Kurdi je trenutno kljub zimi, nemirnemu morju in slabim povratnim informacijam iz Grčije in drugod iz Evropske unije na poti proti egejskim otokom ponovno več ljudi kot v minulih sorazmerno mirnih mesecih.
»Razmere so zelo slabe. Ni znakov, da bi šlo na bolje,« je blizu pristanišča, od koder skupine najbolj ranljivih beguncev, ki jim uspe dobiti zdravniško potrdilo, enkrat ali dvakrat na teden odplujejo proti Pireju, dejala Aliki Meimaridu, ki v okviru Zdravnikov brez meja (MSF) na Samosu vodi projekt psihološke pomoči beguncem. »Ljudje so tu ujeti. Ponižani. Na stare vojne travme se nalagajo nove. Stres je silovit. Veliko je depresije in samopoškodovanja. Tudi poskusov samomora. Azilni sistem je zelo počasen. Razmere za bivanje so zelo slabe. Higienske razmere so grozljive. Kar nekaj je notranjih konfliktov.
Zlasti težko je otrokom in ženskam, ki v kampu niso varni.
Primeri spolnega nadlegovanja niso redki. Ženske si ponoči ne upajo same na stranišče,« je povedala grška humanitarka. Najbolj tragično je, da si ujeti ljudje v taborišču želijo resno zboleti – le tako lahko namreč računajo na zdravniško potrdilo in nadaljevanje poti proti Atenam. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so ženske namenoma zanosile, da so se uvrstile med »najbolj ranljive« begunce. A na otoku razen vojaškega psihiatra ni nikogar, ki bi bil poklican za postavljanje diagnoz mentalnega zdravja. Številni begunci s psihičnimi težavami so tako končali kar na lokalni policijski postaji, kjer je mala priporna celica ves čas polna beguncev. Po navadi tistih, ki so jim oblasti že drugič zavrnile prošnjo za azil in čakajo na deportacijo.
Ker direktnih deportacij – del evropsko-turškega begunskega dogovora – s Samosa ni, pač pa morajo begunce najprej poslati na Lezbos, morajo ti čakati na deportacijo, kot da bi bili najhujši kriminalci.
Toda tudi pot uradno bolj ranljivih ljudi, kar beguncem krade že tako načeto dostojanstvo, saj so za golo preživetje dobesedno prisiljeni tekmovati, se večinoma konča v celinski Grčiji. Ali v Srbiji. Evropske meje so zaprte. »Grški in evropski azilni sistem z geografskimi omejitvami sili begunce v zbolevanje, hkrati pa ni nadzora. Birokracija počne, kar hoče,« je bila kritična Aliki Meimaridu iz Zdravnikov brez meja, ki se bodo konec marca umaknili s Samosa. Frustrirani – njihova terenska misija ni bila uspešna. Razmere na otoku so se še zaostrile. »Ne moremo ostati za vedno in zapolnjevati lukenj. Vlada mora opraviti svoje delo,« je dodala Aliki.
Birokracija
Toda grška vlada kljub obilni finančni »spodbudi« iz Bruslja, ki se je odločil spremeniti Grčijo v človeško deponijo in bil v tej nameri zelo uspešen, ne opravlja »svojega dela«. Ljudje ostajajo – tisoči v nedogled – ujeti na otokih. Ob tem so številni namestitveni centri na severu Grčije polprazni, hkrati pa po reki Evros, še enem množičnem grobišču ob Sredozemlju, prihaja čedalje več ljudi. Azilni postopki potekajo boleče počasi. Celoten dodobra spolitiziran (ne le) azilni sistem je prežet z odvračilno in popolnoma razčlovečeno birokracijo in prav nič ne kaže, da bi se lahko karkoli spremenilo. Težko si je predstavljati, kaj bi se lahko zgodilo v Grčiji, kjer so v času najhujše begunske krize odigrale ključno vlogo solidarnostne skupine in zdaj že pošteno utrujene ter marsikje, tudi na sicer tradicionalno konservativnem in »zaprtem« Samosu, proti beguncem uperjene lokalne skupnosti. Njihova jeza je upravičena – Atene so jih pustile na cedilu. To bo še poslabšalo njihov odnos do beguncev in migrantov v naslednjih mesecih, ko se bo vreme izboljšalo in morje umirilo.
