Globalna koalicija proti Islamski državi?

Kot vse kaže, sirska vojna vstopa v svojo sklepno fazo. Zaradi popolne diplomatske impotence zahodnih držav je ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu uspelo zasesti »logistični« vakuum, v katerem se po dolgih letih podpiranja režima predsednika Bašarja al Asada vzpostavlja kot glavni protagonist globalnega spopada z Islamsko državo.

Včerajšnje srečanje Putina in ameriškega predsednika Baracka Obame ob robu zasedanja generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku je bilo – med drugim – namenjeno dokončni utrditvi nekakšne globalne koalicije, ki naj bi v prihodnjih tednih in mesecih krenila v resen obračun s skrajno sunitsko milico.

Islamski državi je v zadnjem letu in pol brez omembe vrednih protiudarcev uspelo »osvojiti« skoraj polovico sirskega in tretjino iraškega ozemlja. Koalicija voljnih 2.0, ki je v boj proti IS krenila avgusta lani, se je izkazala za izjemno neučinkovito in, predvsem, neodločno. Samooklicani kalifat se je v tem času dejansko še razširil, skrajni islamisti pa so edini pravi vojaški poraz, pri katerem so pomembno vlogo odigrali tudi koalicijski bombniki, doživeli v kurdskem mestu Kobani na sirsko-turški meji. Ravno eksistencialno ogroženi in zato visoki motivirani sirski Kurdi (YPG) so edina vojaška »formacija«, ki se je zadnji dve leti resno uprla Islamski državi in jo tudi večkrat grdo porazila – denimo v obmejnem mestu Tal Abjad.

Razen s sirskimi Kurdi se borci Islamske države zadnji dve leti niso srečevali s srditim vojaškim odporom. Režim Bašarja al Asada, ki je s svojo brutalnostjo znatno pripomogel k širitvi skrajne sunitske milice, se je izogibal odprtim spopadom z Islamsko državo, kar je bilo še najbolj opazno zgodaj poleti v antični Palmiri, od koder so se pred – po glavni cesti – prihajajočim konvojem IS sirski vladni vojaki preprosto umaknili. Podobno se je dogajalo tudi marsikje drugod po Siriji.

Asadu, ki je na številnih bojiščih drugod po državi (Idlib, Dara) v spopadih z uporniškimi milicami (Džabat al Nusra) v zadnjih mesecih doživel nekaj hudih vojaških porazov, vladne sile pa so bile vse bolj izčrpane in kadrovsko šibke, je s svojimi ruskimi in iranskimi vojaškimi svetovalci vso pozornost mednarodne javnosti uspelo preusmeriti na Islamsko državo. Ta je – tudi v Združenih državah in marsikje v Evropi – postala vodilni vzrok za najbolj krvav konflikt našega časa, ne pa tisto, kar v resnici je: posledica. Posledica brutalnega režimskega odziva na prvi, sekularni val odpora, ki se je kasneje radikaliziral. Posledica neodzivnosti mednarodne skupnosti v prvi fazi sirske vojne. Posledica ameriške invazije na Irak leta 2003 in popolne destabilizacije države in, čedalje bolj, tudi regije. Posledica kakršnega koli resnega interesa za zaustavitev vojne, v kateri je umrlo že več kot 260.000 ljudi, skoraj štiri milijone in pol pa jih je moralo zbežati iz države. Posledica pomanjkanja »resnične želje« po razbitju sunitske milice, ki ob pravem motivu niti približno ne bi smelo biti prehud vojaški zalogaj.

Vse našteto je zmoglo izbrisati ključne vzroke za sirsko vojno in demonizirati nasprotnike režima, ki je – do zdaj – preživel le zaradi obilne vojaške in finančne pomoči Irana in Rusije, ki sta za zelo visoko ceno človeških življenj na krvavem sirskem parketu odigrala veliko pametnejšo strateško igro od Združenih držav ali, denimo, Turčije, in, predvsem, Katarja in Saudske Arabije, ki sta Islamsko državo dolgo časa uporabljala kot svoje »podizvajalsko podjetje«. A to je preraslo samo sebe in postalo konkurenčno svojim nadrejenim. To je ključni vzrok za veliki preobrat, ki mu bomo najverjetneje priča v prihodnjih dneh.

Če je do zdaj veljalo, da je za Rusijo Bašar al Asad del »rešitve« in za Združene države del »problema«, je od včeraj drugače. Kot vse kaže, bo vojnemu zločincu iz Damaska v slogu Slobodana Miloševića uspelo preživeti na čelu države, ki jo je najmanj pomagal uničiti. Države, ki v nasprotju z njim ne bo preživela, saj so vodilni zunanji akterji sirske tragedije v zadnjih tednih pripravili že več načrtov »povojne« Sirije, ki jim je skupno le to, da opustošena in razbita Sirija (nikoli) ne bo več enotna država. »Nova Sirija« bo skoraj gotovo razdeljena na sunitski, šiitski (»vladni«) in kurdski del, poseben status pa bo imel Alep, ki naj bi prišel pod nadzor modrih čelad Združenih narodov.

Analitik Marvan Bišara je pred časom zapisal, da je bila izbira v Siriji popolnoma jasna že prve dni konflikta. Žrtvovati Asada, da bi rešili Sirijo, ali žrtvovati Sirijo, da bi rešili Asada.

Zgodilo se bo zadnje.