Grozeče približevanje nove velike vojne

Obračun z Islamsko državo kot preludij k tretji svetovni vojni.

Objavljeno
19. september 2014 17.54
TOPSHOTS-IRAQ-CONFLICT-PESHMERGA
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Število konfliktov in vojn se povečuje. Prav tako njihova intenzivnost. Razlogi za konflikte pa ostajajo enaki, kot so bili vedno: spopad za energetske vire, vodo in ozemlje. Morda je minulo nedeljo papež Frančišek tudi zato opozoril na nevarnost izbruha tretje svetovne vojne, do katere, sodeč po razmerah in razmerjih v svetu, dejansko ni daleč.

Odločitev skoraj štiridesetih držav, da se z vojaško operacijo, ki bo temeljila na bombardiranju »vojaških ciljev«, zoperstavijo skrajni sunitski milici Islamska država (IS), ki je v zadnjih mesecih zasedla velik del Sirije in Iraka ter na zasedenih področjih vzpostavila brutalno vladavino, bo v naslednjih dneh, tednih in mesecih še dodatno pretresla razmerja v bližnjevzhodni regiji. Ta po valu revolucij in - predvsem - kontrarevolucij v arabskem svetu v zadnjih treh letih in pol skoraj nezaustavljivo drvi veliki vojni nasproti.

Že dolgo ne več le hladna vojna med suniti in šiiti, ki jo že od samega začetka intenzivno »sponzorirajo« in vodijo predvidljivi zunanji igralci, je prerasla v spopad za prevlado nad regijo in njenimi energetsko-vodnimi viri, v katerem sodelujejo praktično vse arabske države, Iran, Turčija in tudi Izrael. Na Bližnjem vzhodu se rišejo nove meje. Znameniti Sykes-Picotov dogovor iz leta 1916, ki je na vrhuncu evropskega kolonializma zarisal meje Bližnjega vzhoda, je mrtev. Tako kot je že nekaj mesecev mrtva, denimo, meja med Sirijo in Irakom.

Popolni, a sistematizirani kaos

Sirija, najbolj krvav konflikt našega časa, v katerem je umrlo že več kot 200.000 ljudi, skoraj deset milijonov pa jih je bilo primoranih zapustiti svoje domove, je podoba časa, ki prihaja. Podoba popolnega, a vsekakor sistematiziranega kaosa, ki se je že preselil v Irak, padlo državo, ki jo je smrtno ranila ameriška okupacija leta 2003. Okupacija, ki je zamajala temelje regije in v njej - ob ekonomski katastrofi - ustvarila idealne pogoje za (raz)rast skrajnih islamističnih skupin.

V Iraku danes ameriški bombniki udrihajo po otrocih svoje zunanje politike. Med njihovimi cilji je tudi večinoma ameriško orožje, ki so ga »podarili« iraški vojski, ta pa ga je junija letos brez boja predala gverilcem iz vrst Islamske države. Razmere v regiji se približujejo vrelišču. Podobno je tudi v Severni Afriki, ki po padcu Moamerja Gadafija v Libiji in spretno zrežiranemu vojaškemu udaru v Egiptu, ves čas hodi po robovih velikega (ne le) državljanskega konflikta, ki je v vsakem primeru del večje regionalne in tudi globalne zgodbe.

Ob tem ne gre pozabiti, da bližnjevzhodna bojišča od ukrajinskih polj smrti dejansko ločita le Turčija in Črno morje. Turčija, ki še zdaleč ni več stabilna in od konfliktov izolirana država. Turčija, ki s svojo shizofreno zunanjo politiko, nerešenim kurdskim vprašanjem in neodločnim delovanjem v povezavi z islamskimi skrajneži, gospodarskim balonom in režimskim pogromom nad civilno družbo drvi hudim časom nasproti.

Ob tem ne gre pozabiti nikoli končane vojne v Afganistanu in ponovnega zaostrovanja v Pakistanu. Če natančno pogledate na zemljevid, so vsi omenjeni konflikti in države med seboj nevarno povezani. Še zdaleč ne le geografsko.