Ekspresnih 5: Teroristi se imajo za žrtve, ne za napadalce

Teroristični napad v Parizu je znova spodbudil vrsto vprašanj o terorizmu z islamskim predznakom. Dr. Peter Umek vidi njegove korenine v zavedanju globokega prepada med priložnostmi sodobnega sveta ter bedo bližnje- in srednjevzhodnih držav. Zaslužni profesor za kriminalistično psihologijo, ki o teh vprašanjih ni le predaval, ampak tudi sodeloval pri preiskovanju hudih kaznivih dejanj in bil član policijske pogajalske skupine, zato meni, da povračilni napadi le še razpihujejo plamen terorizma.

1. Terorizem je svetovni fenomen, vendar se zdi, da je najbolj tipičen prav za muslimane. Ali to drži? Zakaj?

O tem, kaj terorizem sploh je, obstajajo zelo različna mnenja. Meni je blizu definicija Chomskega, ki pravi, da je to pretehtana raba nasilja ali grožnja z njim, da bi dosegli cilje, ki so politične, verske ali ideološke narave. To je mogoče doseči z zastraševanjem, nasiljem ali vcepljanjem strahu.

Teroristična gibanja so zelo različna in teroristične organizacije se lahko borijo za teritorialno neodvisnost, druge za spremembo oblasti, spet tretje za pravico do drugačne svetovne ureditve ali proti tiraniji določene politike. Nekaj terorističnih organizacij je bilo znanih tudi v Evropi (Rdeča armada, Ira, Eta), zdaj pa je predvsem v ospredju terorizem, ki je tipičen za muslimane, čeprav menim, da pretežno ni verskega značaja. Izvore bi lahko iskali predvsem v zavedanju globokega prepada med priložnostmi sodobnega sveta ter pomanjkanjem in zatiranjem v državah Bližnjega in Srednjega vzhoda. Ekstremizem, v tem primeru radikalni islamizem, vero uporablja predvsem za upravičevanje nasilja in terorističnih napadov na civiliste, namen pa je doseganje političnih ciljev. Poudarjajo nasprotja med dekadentnimi vrednotami zahodnega sveta in tradicionalnimi vrednotami islama, ki jih izrabljajo za doseganje svojih ciljev.

2. Med teroristi samomorilci so v zadnjih letih poleg otrok celo ženske. Ali to govori o novih prepričevalnih pristopih terorističnih vodij? Kakšni so ti pristopi?

Samomorilski napad, ki je značilen za današnje obdobje, je novejša stopnja bombnega napada, ki so ga teroristi uporabljali dolga leta. Šlo je za tako imenovane časovne bombe, ki so bile nameščene na lokacijah, kjer se je v določenem času zbralo veliko število ljudi. Pozneje so začeli uporabljati bombe, ki jih je bilo mogoče sprožiti na daljavo. Te so bile večkrat neučinkovite, zato so začeli uporabljati samomorilne teroriste, kar omogoča popoln nadzor kraja in časa napada. Poskrbeli so za to, da samomorilni napadalec ne kaže nikakršnih znakov vznemirjenja ali namena svojega dejanja, temveč ga vodita vdanost in odločnost, da izvede načrtovano akcijo. Kako pa priti do takega samomorilnega terorista? Izberejo ga lahko že med izobraževalnim procesom in temu so namenjene medrese. To so bile prvotno res verske šole, toda zdaj potekata tam predvsem islamistična indoktrinacija in poučevanje džihada. Pri izbiri kandidatov upoštevajo njihovo religioznost, občutek o povzročeni krivici, sposobnost upreti se močnemu psihološkemu pritisku in sposobnost delovanja v tajnosti. Izboru sledi urjenje, ki zajema religiozno in ideološko usposabljanje – premagovanje strahu pred smrtjo – ter tehnično operativno usposabljanje.

Ženske so imele in imajo pri terorističnih organizacijah bolj obrobno vlogo. Ker pa se je nadzor varnostnih organov poostril, predvsem na mestih, kjer se je zbiralo veliko število ljudi in so se izvajali tudi osebni pregledi, so začeli za samomorilne akcije uporabljati tudi ženske, in sicer takšne, ki so v vojni, na primer v Čečeniji, izgubile moža in so bile željne maščevanja; odločilen pa je bil gotovo njihov nezavidljiv socialni status.

3. Katere so najbolj tipične osebnostne lastnosti terorista?

O osebnostnih značilnostih teroristov ni enotnih mnenj, veljavnih podatkov, raziskav je malo. V medijih so pogosto prikazani kot agresivni, osamljeni in dogmatični, lahko jih enačijo z brezobzirnimi psihopatskimi kriminalci in duševno motenimi storilci kaznivih dejanj. Strokovnjaki takih predstav ne potrjujejo in menijo, da osebnostnega tipa, ki bi ga lahko označili kot tipično terorističnega, ni. Nekateri celo menijo, da je ena pomembnih karakteristik teroristov pravzaprav njihova normalnost. Mogoče bi lahko opredelili terorista samomorilca kot človeka, ki je odrinjen iz družbe, se vidi kot žrtev krivic, predan je svoji politični usmeritvi ali veri, zvest je skupini, v katero so ga rekrutirali. Ne kaže nobenega strahu, obžalovanja ali kesanja. Nagnjen je k poenostavitvi kompleksnih situacij, svet dojema črno-belo in neomajno verjame v pravilnost in pravičnost svojih dejanj. Sprememb želi doseči z grožnjami ali uporabo nasilja, saj meni, da noben drug način ne bo uspešen. Zmotno je prepričanje, da izhajajo teroristi samo iz revnih družin in da so slabo izobraženi. So tudi iz premožnejših družin in diplomanti različnih študijev, značilno zanje pa je, da ne čutijo protislovja med izobrazbo in verskim fanatizmom, čeprav je ta zunaj racionalnega.

4. Ali je skupina istomišljenikov za terorista nujni pogoj, tako kot voda za ribo? Ali pa gre za slepo vero v vodjo?

Teroristična skupina ima na posameznika, ki se ji je priključil, močan vpliv. Tako mora na primer terorist popolnoma pretrgati vezi s prejšnjim družbenim okoljem, vrednotami, normami in sprejeti pravila, ki veljajo v skupini. Skratka, terorist svojo identiteto nadomesti s skupinsko identiteto, kar pripelje do skupinskega mišljenja. V skupini se utrjuje filozofija »mi proti njim«. Ko se tako razumevanje sveta utrdi, omogoča razčlovečenje žrtev terorističnih napadov in s tem izrinjenje občutkov krivde. Torej, pripadnost neki skupini je skoraj nujna za učinkovito izvajanje terorističnih akcij. Vera v idejo je najbolj pomembna, vodja pa to idejo pooseblja. Imamo tudi teroriste, ki delujejo samostojno, na primer Andres Breivik na Norveškem. Tudi njih vodi ideja, večinoma pa so osebnostno drugačni od teroristov, ki delujejo v terorističnih celicah.

5. Kaj pa druga stran, ljudje, ki so žrtve napada? Taki dogodki zagotovo poleg strahu vzbudijo tudi sovraštvo, nestrpnost, potrebo najti dežurnega krivca? Kako se lahko to pokaže pri nas, pri Evropejcih?

Večina teroristov se šteje za žrtve, ne za agresorje. Dojemajo se za predstavnike zatiranih, menijo, da so bolj moralni in plemeniti od večine. Za uresničitev svojih idej ne izbirajo ciljev. Danes so njihove akcije usmerjene predvsem proti nedolžnim ljudem, ki so lahko celo privrženci iste ideologije kot teroristi, ker tako ustvarijo v splošnem večji politični pritisk. Ti napadi na neselekcionirane tarče ustvarjajo anksiozno ozračje in spodkopavajo tudi zaupanje v oblast in njeno ravnanje. Res pa je tudi, da teroristični napadi sprožajo zgražanje, krepi se sovraštvo, ne samo do izvajalcev terorističnih akcij, temveč tudi do skupin – nacionalnih, verskih –, ki jim teroristi pripadajo. Celo več, pojavljajo se negativna stališča do vseh, ki so kakorkoli drugačni, na primer po barvi kože, in vsakdo, ki prihaja z vzhoda, velja za potencialnega terorista. Nikakor ne zagovarjam terorizma, dobro pa bi bilo, da bi se mi vsi zavedali, koliko smo »zahodnjaki« k pojavu islamskega terorizma prispevali tudi sami, in se vprašali, kako bi ga bilo dobro začeti odpravljati. Verjetno ne z bombardiranjem. S tem ga samo še spodbujamo.