Iraška vojna še traja – zato se je tudi začela

19. marca 2003 so proti Bagdadu poleteli prve rakete z napisom Iraška svoboda. To je bil začetek velike tragedije Iraka in, posledično, velikega dela Bližnjega vzhoda. Koalicija voljnih je razkosala državo in – nepovratno – sprožila sunitsko-šiitsko vojno. Vojna v Iraku danes, petnajst let zatem, še vedno traja.

Vojaška invazija, ki je svojo argumentacijo našla v veliki laži o iraški posesti orožja za množično uničevanje in je sledila ameriškemu maščevalnemu napadu na Afganistan jeseni 2001, je bila eden najbolj pomembnih geostrateških dogodkov moderne zgodovine, katerega odmeve bo mogoče slišati tudi še čez več desetletij.

Potem ko so se kolone ameriških tankov in oklepnih vozil brez večjih težave prebile do Bagdada in se je režim Sadama Huseina, očitno nepripravljen na invazijo, dobesedno preko noči sesul v puščavski prah, je tedanji ameriški predsednik George W. Bush 1. maja 2003 na letalonosilki USS Abraham Lincoln razglasil, da je »misija zaključena«, večje vojaške operacije pa končane, se je iraška vojna – in z njo neopisljiva tragedija milijonov in milijonov ljudi – dejansko šele začela.

Razkosanje

Američani so skupaj s svojimi zavezniki začeli sistematično – govoriti o »napakah« je velika neumnost – razgrajevati iraške institucije. Ukinili so dolga desetletja vladajočo stranko Baath in razpustili vojsko. Za svoje »podizvajalce« v državi so v prvi fazi izbrali iraške šiite, sicer tesno povezane s sosednjim Iranom. Sledila je skoraj popolna marginalizacija in tudi demonizacija sunitov, ki so v času Huseinove vladavine dejansko vodili državo in obvladovali vse(prisotne) varnostne strukture. Na severu države so zaradi lažjega obvladovanje fronte »zaščitili« iraške Kurde in jim omogočili, da so v naslednjih letih vzpostavili tako rekoč neodvisno državo, ki pa je svoj klavrn zaključek doživela po sicer uspešnem referendumu o neodvisnosti lansko jesen, ko je Washington Kurde (ponovno) pustil na cedilu in jih izročil v roke iraških oblasti.

Irak je zastal. Že kmalu po padcu Huseinovega režima so – predvsem v tako imenovanem sunitskem trikotniku – izbruhnila prva medsektaška nasprotja, oblikovale pa so se tudi prve paravojaške enote. Številne so nastale iz ostankov razpuščene iraške vojske, v propadajočo državo in nastajajoči peskovnik različnih oblik svete vojne, pa je vstopalo vse več tujih borcev. Koalicijski zavojevalci so se odzivali s povečano agresivnostjo in sistematiziranim, (neo)kolonialnim rasizmom. Vsaka poteza začasnih ameriških oblasti v Bagdadu, ki jih je vodil abotno nekompetentni Paul Bremmer, je Irak vodila v nov krog pekla. Dobro leto dni po začetku okupacije se je v bojišče spremenil velik del Iraka. Mrhovinarsko vmešavanje sosednjih držav, ki smo mu bili v naslednjih letih priča tudi v Siriji, je državljanski vojni dalo nov zamah. Začeli so umirati tisoči. Potem deset tisoči. Nato sto tisoči. Irak je, na »podlago« brutalne iraško-iranske vojne, prve zalivske vojne in uničujočih sankcij, ki so vzele pol milijona življenje, postal velikanska odprta grobnica. Iz omar so padli vsi strateški in zunanjepolitični okostnjaki.

V trenutku, ko je bilo v državi najhuje, se je neokonservativna ameriška administracija, ki bi se v celotni sestavi morala znajti pred mednarodnim kazenskim sodiščem za vojne zločine, odločila za močno povečanje števila vojakov v Iraku. Sledil je tako imenovan val, v času katerega so se Američani na krilih bogatih podkupnin povezali z določenimi sunitskimi plemeni. Stvari so se zaostrile. Postalo je jasno, da se je na Bližnjem vzhodu začela »tridesetletna« sunitsko-šiitska vojna. Ta se z menjavo v Beli hiši in umikom glavnine ameriških sil iz Iraka leta 2011 ni umirila. K zaostrovanju razmer je močno prispevala vladavina šiitskega predsednika vlade Nurija al Malikija, ki je nadaljeval obračun s suniti in poskrbel za izbruh njihovega nezadovoljstva in besa, katerega skupen seštevek je bila, vsaj v prvi fazi, podpora samooklicani Islamski državi, ko je ta skrajna sunitska milica, neposredni potomec ameriške invazije in avtoritarnih politik Bližnjega vzhoda, poleti 2014 s skoraj neverjetno lahkoto zasedla večji del severnega in srednjega Iraka. Vključujoč Mosul, drugo največje iraško mesto, ki so ga »obujene« iraške vladne sile s pomočjo iranskih milic in vrnjenih ameriških bombnikov ter pripadnikov posebnih enot v imenu osvobajanja med oktobrom 2016 in julijem 2017 zravnale z zemljo.

Odmevi

Po petnajstih letih vojne – vojn – je v Iraku še vedno razseljenih skoraj tri milijone ljudi. Številni so bili razseljeni večkrat. To število ne vsebuje sto tisočih beguncev, ki so iz države zbežali na vse konce sveta. Vojaška zmaga proti Islamski državi je šiitskemu predsedniku Haiderju al Abadiju sicer dala veliko samozavesti in je, vsaj začasno, »stabilizirala« soliden del države, toda ključni, še zdaleč ne le iraški problem, do sedaj sploh še niso bili nagovorjeni. Od sunitsko-šiitskega konflikta do uničene infrastrukture. Od agresivnega vpliva sosednjih držav do epidemične korupcije. Od izjemno počasnega oživljanja gospodarstva do razkosanega in globoko ranjenega družbenega tkiva. Od padlih (ali na novo vzpostavljenih) notranjih in zunanjih meja do (r)evolucije skrajne interpretacije islama. Vse našteto je hkrati posledica invazije izpred petnajstih let in eksplozivna mešanica, ki lahko Irak kadar koli porine še v kak krog pekla nižje. Vojna še traja. Zato je se tudi začela.