Tiskane izdaje
V četrtek zgodaj zjutraj so izraelska letala zadela skladišče orožja v bližini mednarodnega letališča v Damasku, kjer je pred tem pristalo več letal iz Irana, s katerim naj bi islamska republika v Sirijo prevažala orožje (rakete) za libanonsko gibanje Hezbolah, enega ključnih zunanjih igralcev sirske vojne.
Izraelska vloga v sirskem konfliktu se povečuje - oziroma postaja vse bolj vidna. Izraelska vojaška letala so namreč v zadnjih mesecih izvedla več napadov na vojaške cilje sirskih vladnih sil, hkrati pa se (zopet) zaostrujejo tudi odnosi med Izraelom in Hezbolahom, katerega vstop v sirsko vojno na strani režima predsednika Bašarja al Asada v drugi polovici leta 2013 je močno spremenil razmerja na sirskih bojiščih.
Izrael, ki je spretno izkoristil zaporedno (raz)padanje močnih arabskih držav, svojih zgodovinskih nasprotnic, se je v primeru sirske vojne, ki se dogaja v njegovem neposrednem sosedstvu, sorazmerno dolgo držal nazaj, a hkrati nikoli skrival, da zaradi lastnih strateških in varnostnih razlogov podpira sirsko opozicijo. In to kljub temu, da je, ironično, v letih pred tako imenovano arabsko pomladjo v odnosih med Tel Avivom in Damaskom vladalo nekakšno »varno zatišje«, ki je politično, ekonomsko in varnostno odgovarjalo obema državama.
Izraelska »iranska nervoza«
Z izraelskega gledišča se je - kljub geostrateškemu darilu v obliki posledic arabskih revolucij - ravnovesje v odnosih s Sirijo porušilo v trenutku, ko je v sosednjo državo z več tisoč vojaki, gorami orožja in neposrednim vojaškim, političnim in ideološkim vplivom na vrhuncu sunitsko-šiitskega regionalnega spopada vstopil Iran, srednjeročni zmagovalec »tridesetletne bližnjevzhodne vojne«.
Razpad bližnjevzhodnega reda je Izraelu koristil tudi v smislu »stikov z javnostjo«: palestinski konflikt je bil kljub brutalni ofenzivi na območje Gaze poleti 2014 praktično pozabljen, rešitev dveh držav, torej poslednja palestinska možnost za vsaj približno delujočo obliko državnosti, je nepovratno končala v ropotarnici strateških iluzij.
Izraelska politika do Sirije, kjer je Tel Aviv v temačnih ozadjih ves čas sklepal, milo rečeno, nenavadna zavezništva, denimo s svojo zgodovinsko sovražnico Saudsko Arabijo in vojaškim režimom v Egiptu (zemeljski plin!), se je v zadnjih dveh letih pošteno zaostrila. Še posebej pa v zadnjem letu, ko je zaradi ruskega vojaškega posredovanja in spremenjenih globalnih razmerij postalo jasno, da je sirska opozicija - oziroma tisto, kar je od nje ostalo - izgubila tako vojno kot kakršen koli vpliv na prihodnost ostankov države. Izraelsko vojaško delovanje v Sirije je v tem trenutku zategadelj treba razumeti kot »proxy« vojno z Iranom, posledično pa je mogoče pričakovati poslabšanje razmer in, kot pravijo številni libanonski in tudi izraelski analitiki, tudi morebiten nov izbruh sovražnosti med izraelsko vojsko in Hezbolahom v južnem Libanonu.
Izraelsko-ruska enigma
Izraelske oblasti po navadi vojaških ali obveščevalnih akcij na tujem ozemlju po navadi nikoli ne potrdijo, a jih tudi ne zanikajo, tokrat pa je bil izraelskih obveščevalni minister Yisrael Katz nenavadno jasen. Za bombardiranje vojaškega skladišča petindvajset kilometrov iz središča Damaska (žrtev ni bilo) je včeraj za izraelski vojaški radio povedal, »da je v skladu z vzpostavljeno politiko prekinjanja prevozov orožja«. »Predsednik vlade (Benjamin Netanjahu, op.p.) je dejal, da se bomo vselej odzvali, ko bomo pridobili obveščevalne podatke, ki bodo kazali na transfer orožja Hezbolahu,« je dodal minister Katz.
Kljub temu, da v sirski vojni Izraelci in Rusi - vsak na svoj način - podpirajo različne strani, sodelovanje med državama nikoli ni bilo prekinjeno. Nasprotno. Komunikacija je plodna in neposredna, kar potrjujeta obe strani. Mimogrede: le dan pred izraelskim letalskim napadom (sreda) se je na varnostni konferenci v Moskvi mudil izraelski obrambni minister Avigdor Lieberman. Rusija je četrtkovo bombardiranje skladišča orožja, kjer naj bi se nahajale iranske rakete, označila za »dejanje agresije proti Siriji«, a tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva nikjer ni izrecno omenila Izraela.
