Tiskane izdaje
Medtem ko so se prejšnji konec tedna v filipinskem glavnem mestu zbrali voditelji desetih držav Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije), so po ulicah Manile hodili demonstranti s transparenti »ZDA, Japonska, Kitajska, roke stran od jugozahodne Azije!«, ali pa »Asean – marioneta imperializma!«.
Sporočila so bila poslana na pravi naslov, a si voditelji držav in vlad, zbranih v regionalni organizaciji, ki letos slavi 50. rojstni dan, kljub temu niso upali zapisati v skupno izjavo ostrih besed obsodbe obnašanja katere koli omenjene sile. Še posebej ne Kitajske. Voditelji Singapurja, Brunejev, Malezije, Tajske, Indonezije, Vietnama, Laosa, Kambodže, Burme in predsedujočih Filipinov so izrazili zaskrbljenost zaradi razmer na Korejskem polotoku ter pozvali k zadržanim odzivom na severnokorejske provokacije. Vendar so bili o vprašanju, ki je z njimi bolj neposredno povezano, zelo previdni.
Kdo lahko pritisne
Ker očitno niti sam ne ve, kje je točka varnostnega ravnovesja med domačimi zahtevami po obrambi nacionalne suverenosti ter zunanjimi silami, s katerimi mora njegova država vzdrževati stabilne odnose, je Duterte za napetost v Južnokitajskem morju okrivil Američane. »S tem je tako. Kitajska je imela [Južnokitajsko morje] že od nekdaj za svoje,« je povedal. »Problem je eksplodiral šele, ko so Američani vplivali na to, da se je to zgodilo.«
Duterte ima delno prav. Kitajska je začela dograjevati čeri v spornih predelih otočja, ko so ZDA naznanile, da bodo dve tretjini svoje mornarice skoncentrirale v azijskem Tihem oceanu. Vendar je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kitajski politični in vojaški vrh odrekel načelu Deng Xiaopinga »skrij moč in kupuj čas«. Ameriška strategija povečane prisotnosti v tem delu sveta (mimogrede, pred petimi leti jo je oblikovala takratna državna sekretarka Hillary Clinton) je bila zgolj eden od povodov za kitajski prehod v novo, agresivno fazo določanja morskih meja.
Peking pospešeno militarizira sporne čeri
Načelnik ameriškega pacifiškega poveljstva, admiral Harry Harris, je prejšnji teden polagal račune pred kongresom. Poudaril je, da je kitajska vojaška modernizacija popolnoma osredotočena na pridobitev zmožnosti za zmago nad ameriškimi silami v Aziji s pomočjo delovanja proti ameriškim asimetričnim prednostim.
»Kitajska je z dograjevanjem čeri in militarizacijo dograjenih delov ozemlja v temeljih spremenila fizično in politično krajino v Južnokitajskem morju,« je povedal Harris. Letos, je opozoril, bodo na čereh v otočju Spratly končali gradnjo 72 hangarjev za lovce in okoli 10 hangarjev za večje bombnike oziroma letala za posebne naloge.
Ne glede na trditve Kitajske, da širi čeri v humanitarne namene oziroma za širjenje turizma, gre v resnici za militarizacijo Južnokitajskega morja. Azijska sila tam gradi sedem vojaških baz, ki so nameščene na umetnih otokih, dograjenih na račun nepovratne škode za ekološko ravnovesje in morski ekosistem.
Kitajska v Južnokitajskem morju še naprej pritiska na Japonsko, krepi diplomatski in gospodarski pritisk na Tajvan ter poskuša sistematično izkoreniniti ameriški vpliv v odnosih z »našimi območnimi prijatelji in zavezniki«, je povedal Harris. Zasedanje v Manili je pokazalo, da ima še kako prav. Arbitražno sodišče je lani ocenilo za nezakonite kitajske argumente o »zgodovinski pravici« nad skoraj celotno površino Južnokitajskega morja. Peking se je nato začel pogajati z Manilo. Filipinom je ponudil 24 milijard dolarjev gospodarske pomoči. Hkrati je začel pogovore z Vietnamom. Maleziji se je vsilil kot glavni vir vlaganj in največje tržišče za njeno blago. Z Bruneji pa se Kitajska pogaja o gradnji pristanišča ter močnejšem sodelovanju pri sporih na mednarodnih sodiščih. Tako je azijska sila v resnici pridobila prednost pred Ameriko, ne glede na to, da se mnoge od omenjenih držav še naprej ne bodo mogle odtrgati od ameriške pomoči pri ohranjanju varnosti.
Skratka, Južnokitajsko morje je postalo območje shizofrene politične zavesti. Zato ne čudi, da se je Donald Trump prvih sto dni svojega mandata v glavnem izogibal tej temi ter se osredotočil na Severno Korejo, prek katere lahko veliko uspešneje pritiska na Kitajsko. Zadnji tvit o spornem morju, preko katerega pluje letni promet v vrednosti 5000 milijard dolarjev, je napisal decembra lani (ko je kitajska vojna mornarica zaplenila ameriško izvidniško podmornico brez posadke).
Kljub temu iz Washingtona prihajajo zagotovila, da niso zanemarili Aseana. Konec koncev je podpredsednik Mike Pence pred dvema tednoma obiskal Indonezijo ter naznanil, da bo Trump osebno prisoten na vrhu tega foruma v ZDA in na vzhodnoazijskem vrhu novembra na Filipinih. Ameriški predsednik načrtuje tudi pot v Vietnam, kjer bo prisostvoval letnemu zasedanju Apeca (azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje).
Kaj se bo zgodilo do takrat?
Verjetno nič dramatičnega. Duterte je, na primer, zaradi pritiska domače javnosti, ki je čedalje bolj nezadovoljna z njegovo brutalno politiko iztrebljanja narkokriminala, obljubil, da bo osebno zasadil filipinsko zastavo na Thitu, enem od spornih otokov v Južnokitajskem morju. Mornarici je ukazal, naj zasede položaje na verigi otokov v otočju Spratly, ki ga ima Kitajska za svojega. Najvišje vojaške oficirje je skupaj z obrambnim ministrom Delfinom Lorenzanom poslal na točke razburkanega morja, s katerih bodo določili, do kod sega filipinsko ozemlje.
Nato je umiril ton. Vse igre okoli otokov v Južnokitajskem morju so tako ali tako tekma velesil. Edini luksuz, je povedal Duterte novinarjem pred začetkom vrha Aseana, ki ga imajo manjše države, je dialog. »Akcija? Povejte mi, kako. Podučite me, kako.«
