Tiskane izdaje
Turške oblasti so včeraj zaprle še osem izmed devetih mejnih prehodov s Sirijo na jugovzhodu države, čez katere je zadnji konec tedna pred napredujočimi enotami Islamske države (IS) v Turčijo prebežalo skoraj 130.000 Kurdov, ki so postali ključna tarča njihovih napadov.
Medtem ko skrajna sunitska milica, ki ji je mednarodna skupnost omogočila pospešeno organsko rast, širi območje svojega nadzora tako v Iraku kot v Siriji, se Kurdi in Turki nejevoljno spominjajo leta 1991, ko je čez iraške gore v Turčijo v nekaj tednih pred nasiljem režima Sadama Huseina, ki so ga Združene države kljub drugačnim obljubam po operaciji Puščavska lisica »pustile« na oblasti, zbežalo več sto tisoč iraških Kurdov.
To je bil čas, ko so bili odnosi med turško državo in Kurdi najbolj napeti – tiha vojna v turškem delu Kurdistana, ki je večkrat prestopila tudi iraško mejo, je v naslednjih letih vzela najmanj 40.000 življenj in se, kljub »premirju«, podpisanem pred poldrugim letom, ni nikoli zares končala.
Podobe s turško-sirske meje boleče spominjajo na dogodke izpred triindvajsetih let. Kurdi, največji narod brez države, ki je vedno plačal gromozansko ceno geostrateškega šahiranja v regiji, so se tudi tokrat znašli v navzkrižnem ognju in na oltarju prevladujočih zunanjih interesov. Pri Organizaciji združenih narodov za begunce (UNHCR) se pripravljajo na prihod več sto tisoč novih beguncev v Turčijo, kjer je že 1,35 milijona ljudi, ki so pobegnili pred najbolj krvavo vojno našega časa.
Turčija, ki je kurdskim beguncem iz od Islamske države obleganega obmejnega sirskega mesta Kobani, ki je že dobri dve leti pod nadzorom kurdske milice YPG, za dva dni odprla vrata, se panično boji ponovitve scenarija iz leta 1991. Prihod sto tisoče kurdskih beguncev je tedaj močno okrepil Kurdsko delavsko stranko (PKK), turška vojska pa je Kurdistan tako rekoč okupirala in ga za nekaj let odrezala od sveta.
Ob tokratnem pritisku kurdskih beguncev – in predvsem pritisku mednarodne skupnosti, ki se vse bolj zaveda, da Turčiji v bližnjevzhodnem konfliktu pripada ena glavnih vlog – je Ankara preprosto morala odpreti svojo sicer precej »površno« varovano mejo s Sirijo, čez katero je na sirska bojišča v zadnjih treh letih in pol vstopilo več tisoč borcev svete vojne, ki so se po »marginalizaciji« drugih uporniških skupin pridružili Islamski državi − najmočnejši in najbogatejši paravojaški organizaciji v moderni zgodovini.
Vnaprej je bilo namreč jasno, da bi zaprtje meje v turškem Kurdistanu, kjer so odmevi sirske vojne in pospešenega nastanjanja kurdske države v severnem Iraku iz dneva v dan močnejši, sprožilo hude nemire med kurdskim prebivalstvom na jugovzhodu države. To se je po zaprtju meje dejansko tudi zgodilo, a v Turčijo je kljub temu uspelo priti približno 130.000 beguncem. Večinoma ženskam, otrokom in starcem. Moški so ostali na svojih domovih ali pa so se – tisti, ki se še niso – pridružili kurdskim milicam v boju proti napredujočim hordam sunitskih skrajnežev. Ti so v nekaj dneh zasedli več kot petdeset kurdskih vasi in se nevarno približali mestecu Kobani, kamor je iz kurdskih predelov Turčije na pomoč svojim bratom v Siriji prispelo več sto kurdskih borcev. Mnoge so turške sile na meji poslale nazaj.
Priče poročajo, da so razmere na turško-sirski meji iz ure v uro bolj napete. V včerajšnjih dopoldanskih urah so združenim kurdskim milicam, ki so popolnoma odrezane od kakršne koli zunanje pomoči, uspelo odbiti prvi napad skrajnežev na Kobani, a vprašanje je, kako dolgo bodo Kurdi lahko zdržali. Še posebej zato, ker bi morebitna utrditev kurdskega ozemlja na severu Sirije in mednarodno vojaško posredovanje proti IS v sosednjem Iraku lahko okrepila kurdske pozicije, česar pa Turčija prav gotovo ne bo dovolila.
V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi že omenjeno »površnost« turških obmejnih sil, ki so številnim sunitskim skrajnežem omogočile prost dostop do sirskih bojišč. Pri tem je smiselno omeniti tudi nedavno izpustitev devetinštiridesetih turških diplomatov, ki so jih enote Islamske države zajele junija, ko so zasedle Mosul. Vsi diplomati so se pred dnevi živi in zdravi vrnili v Ankaro, turške oblasti pa o njihovi izpustitvi niso hoteli povedati nič.
