Tiskane izdaje
Za Italijo so migracije že dolgo izjemno velik problem, uradni Rim vse težje rešuje pritisk rekordnih več kot 180.000 migrantov, ki so v državo prišli lani, pretežno iz Libije. Po letu 2014 so našteli pol milijona prihodov s čolni.
Po Gadafijevem padcu so razmere v Libiji postale kaotične in tamkajšnja kriza je za nacionalno varnost Italije ena največjih groženj. Država je žarišče velike nestabilnosti, tako varnostne kot politične, Libija je močno oporišče Islamske države. Obvladovanje migracij po sredozemski poti je po zaprtju balkanske poti tudi za Evropsko unijo na deklarativni ravni prednostna naloga, predvsem zdaj, ko ji predseduje Malta. V praksi je Italija prepuščena sama sebi, niti zima ni ustavila množičnih prihodov, v državi odpirajo nove in nove centre za priseljence, ki čakajo na izgon. Uradni Rim hoče povečati število prisilnih vračanj, vlada premiera Paola Gentilonija je obenem dala policiji navodila, naj okrepijo prizadevanja za to, da poiščejo nezakonite priseljence. Prisilne deportacije so zelo težavne in drage, stroka je prepričana, da tudi nesmiselne. Eno samo letalo s 50 priseljenci in policijskim spremstvom stane 200.000 evrov. Italija ima sporazume o vračanju samo z redkimi afriškimi in bližnjevzhodnimi državami.
Pod pritiskom sosednjih držav je Italija lani prenehala spuščati priseljence naprej proti severu Evrope, po vladnih podatkih jih je dotlej kar dve tretjini odpotovalo v druge članice Unije. Italijanske oblasti so tudi močno skrajšale postopke pregledovanja prošenj za azil, večina ljudi, ki prihajajo v državo iz podsaharske Afrike, so namreč ekonomski migranti. Število zavrnjenih prošenj se je drastično povečalo, po podatkih notranjega ministrstva so jih lani zavrnili več kot 60 odstotkov, za primerjavo, leta 2012 manj kot 20 odstotkov. Največ prišlekov je iz Nigerije, polovico manj iz Eritreje, prihajajo tudi iz Gvineje, Slonokoščene obale, Malija, Sudana, Gambije in od drugod.
Diplomatska navzočnost
Italija se dogovarja tudi z državami izvora, na primer s Sudanom, predvsem pa je v libijski prestolnici Tripoli nedavno, po dveh letih, na novo odprla veleposlaništvo. V začetku januarja je tja ponovno poslala, kot prva zahodna država, svojega ambasadorja. Diplomatsko misijo v Libiji je zaprla leta 2015, ko je državo zajel konflikt, to je omogočilo tihotapljenje, močno se je okrepila Islamska država. Italija, ki je nekdaj imela Libijo za svojo kolonijo, pričakuje, da bo z diplomatsko navzočnostjo lažje obvladovala odhode migrantov proti svojih obalam. Več kot pol milijona jih je v preteklih treh letih prispelo na južnoitalijanske obale v prenapolnjenih čolnih, ki so jih preskrbeli tihotapci z ljudmi v Libiji.
Večina zahodnih držav je evakuirala svoje osebje iz Libije leta 2014, saj se je po strmoglavljenju Gadafija in z brezvladjem stanje v državi zelo poslabšalo. Čeprav so številne države napovedale, da bodo veleposlaništva znova odprle, tega še nobena ni naredila. Britanski in francoski veleposlanik, ki sta predala akreditive konec preteklega leta, imata sedež v Tuniziji.
V zahodnem delu glavnega mesta je Italija postavila vojaško bolnišnico, skupaj z Evropsko unijo je začela lani jeseni tudi usposabljati libijsko obalno stražo. Zunanje ministrstvo navaja, da si bodo prizadevali za izboljšanje trgovinskih vezi in promocijo investicij v infrastrukturo in energetiko. Pogovarjajo se tudi o krepitvi sodelovanja na področjih varnosti, boja proti terorizmu in trgovine z ljudmi. Velik problem je spopadanje s tihotapljenjem ljudi in varovanje libijske južne meje, italijansko veleposlaništvo v Tripoliju predstavlja osrednje koordinacijsko središče za naštete projekte.
V bližini italijanske ambasade je minuli teden razneslo avtomobilsko bombo, včeraj je protiteroristična enota v libijski prestolnici izjavila, da gre za dejanje močne Libijske nacionalne armade (LNA). Napad se je zgodil v središču mesta, približno 350 metrov od italijanskega diplomatskega predstavništva.
