Tiskane izdaje
Kobani – Borci Islamske države še naprej pustošijo po kurdskih območjih v Siriji, dogajanje na sirski strani meje pa močno odmeva tudi na turški strani meje, kamor je minuli vikend iz več kot sto izpraznjenih vasi zbežalo okoli 130.000 sirskih Kurdov.
Na sirski meji blizu mesta Socur, prek katerega je minuli vikend pred nasiljem Islamske države iz Sirije zbežalo okoli 130.000 ljudi, se je dopoldne zbralo približno 1500 kurdskih protestnikov iz vseh delov turškega Kurdistana. Pred dolgim in do zob oboroženim kordonom turške vojske so jezni in zaradi turške dvoumne politike do sunitskih skrajnežev v Siriji in Iraku globoko razočarani Kurdi vzklikali gesla svobode, žalili novoizvoljenega turškega predsednika in nekdanjega predsednika vlade Recepa Tayyipa Erdoğana ter prepevali svoje narodne pesmi.
Prevladovali so mladi, sekularni ljudje, ki so bolj kot na značilne bližnjevzhodne protestnike spominjali na protestnike z ulic evropskih mest. Drug za drugim so ponavljali, da si ne želijo vojne, da pa so za svobodo svojega naroda pripravljeni umreti. Tukaj in zdaj. Bojijo se, da jih bo mednarodna skupnost – na čelu z Združenimi državami – ponovno žrtvovala in bodo obsojeni na (ne)milost turške države. Številni so v rokah držali kamenje. Obraze so imeli prekrite z rutami. V žepe so v pričakovanju policijskega ali vojaškega napada s solzivcem spravili limone.
»Islamska država je moderni fašizem! Za lastno zabavo pobijajo nedolžne ljudi in posiljujejo ženske. To jim omogoča politika Turčije in tudi Združenih držav. Ankara in Washington se pretvarjata, da si želita obračunati s skrajneži, v resnici pa oni namesto njih opravljajo umazano delo. Pobijajo Kurde, ženske, kristjane. Združiti moramo moči. Obranimo se lahko sami,« mi je v obraz vpil zaripli Aramejec Abraham iz bližnjega Merdana, ki se je zjutraj pridružil s prijatelji in prijateljicami. Abraham je čez turško državo in Ameriko udrihal po nemško in ne v jeziku, ki naj bi ga govoril Jezus Kristus.
Tiho vojno stanje
Medtem ko so se protesti zaostrovali, se je nekaj mladih turških Kurdov lotilo skromne žičnate ograde, ki skupaj z zapuščeno železniško progo predstavlja mejo med Turčijo in Sirijo, dvema pred izbruhom državljanske vojne spomladi 2011 prijateljskima državama, ki sta od tedaj naprej v tihem vojnem stanju. Turčija se je v prepričanju, da bo brutalni režim predsednika Bašarja al Asada hitro padel, odkrito postavila na stran upornikov – predvsem Sirske svobodne vojske (FSA). A Erdoğan in njegov zunanji minister ter novi predsednik vlade Ahmet Davutoğlu sta očitno igrala na napačno karto. Sirski upor so s posilstvom na pogon saudskega in katarskega denarja hitro prevzeli sunitski skrajneži.
Posledice radikalizacije sirskega upora – kar je neposredna posledica manka podpore sekularnim in svobodomiselnim upornikom – iz dneva v dan močneje čutijo na svoji koži tudi turški Kurdi, ki so poleti 2012 po umiku vladnih sil s severa in delno tudi vzhoda države v tišini vzpostavili delujoče avtonomno območje. To je zdaj pod srditim napadom Islamske države, proti kateri je velika mednarodna koalicija sicer sprožila nekaj letalskih napadov, a ti na terenu do zdaj niso spremenili ničesar. Bolj ali manj so bili namenjeni samim sebi.
Zato se želijo turški Kurdi na vsak način – in čim prej – prebiti v mestece Kobani, ki leži (dobesedno) streljaj od slabo varovane turške meje. V zadnjih 48 urah se je obroč okoli mesteca, kjer se je zaradi napredovanja islamistov število prebivalcev v zadnjih tednih vsaj potrojilo, močno skrčil. Prebivalci drug za drugim ponavljajo, da je mesto tik pred padcem. Iz Kobanija ves čas prihajajo kriki na pomoč, ki pa jih ne sliši nihče od tistih, ki bi se, tukaj in zdaj, morali odzvati. Danesso okoli mesta ves čas potekali spopadi. Rafali avtomatskih pušk so rešetali ozračje. Na predmestja so padali topovski izstrelki. Pomoči koalicije ni bilo od nikoder. To seveda ni nikogar presenetilo.
»Ubijajo nas kot muhe«
Medtem ko je bila vsa pozornost turških vojakov in policistov usmerjena na proteste, je nekaj ducatom Kurdov uspelo prebiti mejne pregrade in nemudoma, kot v kakem znanstvenofantastičnem filmu, je stotine veselo zmedenih, a o svojem početju še zdaleč ne prepričanih ljudi prek zapuščenih železniških tračnic krenilo na sirsko stran meje, v objem bratov in sester, ki so jim nemudoma prišli nasproti. Množica je hitro naraščala, turške varnostne sile pa so reagirale tako, da se niso odzvale. Moški in starejši fantje so se na hitro poslovili od žena in mam in krenili v vojno. Tokrat jim obrambe sorodnikov in rojakov nihče ni niti poskušal onemogočiti.
Prek posušenih pašnikov, med sestradanimi kravami in potepuškimi psi, so turški Kurdi krenili proti mestu svojega strahu in pričakovanja. Mnogi so se na hitro – v nekaj sekundah – odločili, da se bodo v Turčijo vrnili šele, ko bo Islamska država dokončno poražena. Za seboj so pustili žene in otroke.
Prometa na tihih in tesnobnih ulicah Kobanija skoraj ni bilo. Večina moškega prebivalstva je na bojiščih okoli mesta. Enotam oboroženega krila sirskih Kurdov (YPG) se je pridružilo več tisoč civilistov. Tudi iz Turčije. »Danes smo v spopadih z islamisti uničili štiri njihove tanke. Kje, od koga so jih dobili?! Kljub temu da smo odvisni le od sebe, za zdaj uspešno branimo mesto. Nujno – takoj – potrebujemo pomoč. Letalske napade,« je dejal Fejsal Fadil iz Kobanija, ki se ni mogel načuditi, s kakšno lahkoto je stotine turških Kurdov prestopilo mejo, ki je dolga desetletja povzročala trpljenje na obeh straneh bodeče žice. »Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, je to zgodovinski trenutek. Ubijajo nas kot muhe. A zdaj nas bo veliko več. Prihajajo odločilni dnevi,« je dodal čokati možakar in se pridružil množici, ki je, ne meneč se za le nekaj sto metrov oddaljene odmeve strelnega orožja, krenila proti središču obleganega mesta. Kurdskega Vukovarja?
