Tiskane izdaje
V ozadju sestavljanja velike mednarodne koalicije za vojaško posredovanje proti Islamski državi v Iraku poteka več vojn hkrati, obenem pa ves čas nastajajo nove milice in koalicije, ki se pripravljajo na skorajšnji razpad države in, predvsem, delitev plena.
Medtem ko francoski in ameriški bombniki obstreljujejo položaje skrajne sunitske milice na severu Iraka, v Bagdadu in tudi po drugih mestih že dobro desetletja padle države odmevajo eksplozije bomb in samomorilskih napadov. Irak je država v vojni. Mednarodno posredovanje proti Islamski državi, najmočnejši in tudi najbogatejši paravojaški organizaciji v regiji, bo kaos le še zaostrilo. Skrajna sunitska milica, ki je s pomočjo svojih zunanjih pokroviteljev – nekateri izmed njih so zdaj najbolj glasni člani koalicije – absolutno prerasla »gverilske« okvire, a še zdaleč ne predstavlja pretnje globalnemu miru, kot se jo v kroničnem pomanjkanju zgodovinskega spomina želi prikazati, je le eden izmed iraških problemov.
Ob vse bolj jasno začrtanih mejah treh novih etničnih »državic« – kurdske, sunitske in šiitske – se v Iraku iz dneva v dan stopnjujejo napetosti med različnimi etničnimi in religioznimi skupinami, hkrati pa v državo čez skoraj popolnoma prosojne meje prihaja vse več plačanih borcev tujih sil, ki želijo sodelovati v delitvi velikanskega iraškega vojnega plena. Strateškega, naftnega, vodnega, političnega in ideološkega, ki ga med drugimi želijo razgrabiti Turčija, Saudska Arabija, Iran, Združene države Amerike, Velika Britanija ter tudi Kitajska.
Podobno kot v nekaterih afriških državah na vrhuncu hladne vojne tudi v Iraku nastajajo nove in nove milice, ki so le terenske podizvajalke svojih zelo prepoznavnih zunanjih gospodarjev. Islamska država, neposredna potomka ameriške invazije izpred enajstih let in pol, je le najbolj radikalen in »uspešen« primer takšne politike. Tako kot na vrhuncu hladne vojne, tudi v današnjem Iraku lojalnost ne obstaja. Vse in vsakogar je mogoče (pod)kupiti. Irak je svobodna ekonomska cona – najboljša možna metafora poslednjega poglavja neoliberalizma in doktrine šoka.
V boju proti Islamski državi tako hkrati sodelujejo Američani, Francozi, iraška vladna vojska, kurdske oborožene sile (pešmerge) in šiitski odredi smrti iz obdobja iraške državljanke vojne, neposredne posledice ameriške okupacije. Skrajna šiitska milica Asaib Al al Hak, ki je bila v letih 2005−2008 ob Mahdijevi vojski samooklicanega klerika Moktada al Sadra najbolj zagrizen nasprotnik ameriške vojaške prisotnosti v državi, zdaj v boju proti sunitskim nasprotnikom spridoma izkorišča pomoč ameriških bombnikov in, posledično, širi svoj vpliv. In ozemlje. Podobno velja za ostale šiitske paravojaške enote, ki jih večinoma šiitska oblast v Bagdadu »vgradila« v sicer popolnoma nekompetentne vladne sile. Šiitski skrajneži – tesne povezanosti z Iranom niti ne poizkušajo skrivati – so na bojiščih nemudoma prevzeli pobudo, kar je razmere in razmerja v državi še dodatno zaostrilo. Takšna »nenačelna koalicija« ne more dolgo preživeti. Nasprotno: takšno delovanje tujih obveščevalnih služb in zasebnih varnostnih podjetij je zagotovilo širjenja konflikta, ki je sicer že davno prestopil (ne le) iraške državne meje.
To dokazuje tudi pospešeno oblikovanje »zmernih« sunitskih milic na severu in v osrednjem delu Iraka, ki sledi ameriškemu zgledu iz leta 2007, ko so okupacijske sile pod vodstvom generala Davida Petraeusa pomagale ustanoviti sunitsko (oboroženo) gibanje Prebujenje, ki so ga uspešno izkoristile za svoj spopad z lokalno podružnico Al Kaide, predhodnico današnje Islamske države, kar bo razpad države le še pospešilo, saj so razočarana in po padcu Sadama Huseina popolnoma marginalizirana sunitska plemena napredujočo mednarodno zasedbo sunitskih skrajnežev med njihovim blizkriegom večinoma navdušeno pozdravila. Sunitski plemenski voditelji so IS v prvi fazi videli kot odgovor na vprašanje šiitske diktature Nurija al Malikija. Ko je njegova vlada padla, se politika uradnega Bagdada ni niti malo spremenila. Še huje. Skupaj s sunitskimi morilskimi hordami so v Irak prileteli tudi ameriški in francoski bombniki.
