Tiskane izdaje
Gaziantep – Faruk Hadži Mustafa je moral točno pred dvema letoma zbežati iz rojstnega Kobanija, ki so ga oblegali pripadniki samooklicane Islamske države. Ni bil dovolj mlad, da bi odšel na fronto, in bil je na seznamu »za odstrel«. Odšel je v Turčijo in se naselil v Gaziantepu, kjer je skupaj s kurdskimi, sirskimi in turškimi prijatelji ustanovil medijski center.
Kot pisatelj − izdal je tri knjige o kurdskem vprašanju, Kobaniju in demokraciji − in novinar se Faruk na listi »za odstrel« ni znašel prvič. Režim Bašarja al Asada in še prej Bašarjevega očeta Hafeza je Kurde obravnaval kot tretjerazredne državljane, ki so imeli manj pravic kot katera koli druga etnična skupina v državi. Številni sirski Kurdi so končali v zaporih. Predvsem to velja za intelektualno elito, ki je organizirala vzporedni šolski sistem in skrbela za preživetje kurdske kulture in jezika.
Faruk je bil zaprt dvakrat. Leta 2009 in 2010. Obakrat za tri mesece. Leta 2004 so mu oblasti prepovedale potovati iz države. V obdobju pred začetkom arabske pomladi in sirskega upora proti režimu je bil pritisk na kurdsko civilno družbo še posebej hud. V državi je vrelo. Ne le zaradi agresivne totalitarnosti režima, pač pa tudi zaradi visokih cen hrane in neposrednih posledic suše. V Siriji so se dogajale tudi velike demografske spremembe. Podeželje se je praznilo. Ljudje so se množično selili v mesta. Medetnična nasprotja so naraščala in takoj, ko so spomladi 2011 izbruhnili prvi spopadi, je bilo jasno, da bo sirska vojna krvava in dolga.
Kurdski politični in vojaški vzpon
Kurdi so se večinsko pridružili prvemu valu protestov proti režimu. Zagovarjali so demokratične spremembe in svoje nacionalne pravice. V prvih protestniških odborih so imeli pomembno vlogo, prav tako v Sirskem nacionalnem svetu (SNC), zdaj že nekaj časa proslulem političnem telesu opozicije ter celo v Svobodni sirski vojski (FSA).
Sirski Kurdi so − med njimi je bil tudi Faruk Hadži Mustafa − začeli oblikovati tudi svoje politične strukture, katerih nastavki so obstajali že pred letom 2011. Po izbruhu vojne je vodilno vlogo v političnem življenju sirskih Kurdov prevzela Stranka demokratične zveze (PYD), ki temelji na marksistično-leninističnem izročilu in teži k egalitarni in demokratični družbi. Vsaj »na papirju«. Kljub močni levičarski ideologiji je temelj PYD, ki je v tesnem sorodstvu s Kurdsko delavsko stranko (PKK) v Turčiji, vendarle kurdska nacionalna agenda in temu primerno je bilo po zaostritvi spopadov v Siriji njeno delovanje. Še posebej po ustanovitvi Ljudskih zaščitnih enot (YPG), »vojaškega krila« PYD.
»Sirija je začela razpadati. Jasno je bilo, da bo vojna dolga. Vsi so začeli skrbeti le zase. Tudi Kurdi smo morali,« v kavarni sredi Gaziantepa, kjer je pred dobrima dvema tednoma samomorilski napadalec na kurdski poroki ubil 55 ljudi (med njimi 29 otrok), pove Faruk, ki močno dvomi, da bo Sirija preživela kot enotna država. Če bo prišel mir, prihodnost države vidi v nekakšni konfederaciji sunitskega, alavitskega in kurdskega avtonomnega ozemlja.
Zavezništva
Ko so se sirske vladne sile poleti 2012 »taktično« umaknile s severa države, so Kurdi, ki so se − to je bil dvosmeren proces − izogibali spopadom z režimskimi enotami, začeli prevzemati nadzor nad ozemljem z večinskim kurdskim prebivalstvom na severu Sirije. Ko sem se pozno poleti 2012 vozil med Alepom in Al Babom, so pred številnimi vasmi in malimi mesti že vihrale kurdske zastave, oboroženi sirski Kurdi pa so postavljali svoje nadzorne točke.
Izogibali so se konfliktom z arabskimi milicami in vzpostavljali kratkotrajna zavezništva; tudi z Islamsko državo, kar nam je iz prve roke potrdil nekdanji borec IS in orisal »nenačelno zavezništvo«, ki je poleti 2014 po veliki ofenzivi skrajne sunitske milice tako v Siriji kot v Iraku krvavo propadalo. Kurdi, ki so se medtem vojaško in politično krepili, kar je sosednji Turčiji že začelo dvigovati pritisk, so vstopili v vojno z IS. Ta je zgodaj jeseni 2014 na severu Sirije zasedala skoraj 300 kurdskih vasi. V Turčijo je zbežalo okoli 200.000 sirskih Kurdov. Začelo se je obleganje Kobanija, kar je močno spremenilo dinamiko sirske vojne in vplivalo tudi na globalna geostrateška razmerja. Oblikovala se je mednarodna koalicija proti IS.
Kobani kot prelomnica
V Turčiji, ki zaradi svoje zgodovinske »kurdske paranoje« ni hotela pomagati sirskim Kurdom, so po nekaj letih miru ponovno izbruhnili spopadi med turško vojsko in PKK. Islamska država je na turškem ozemlju začela napadati kurdske cilje. Ankara je krivce še naprej iskala le v Kurdih. Mirovni sporazum iz marca 2013 − eden največjih političnih in diplomatskih dosežkov turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana − je klavrno propadel. Tako klavrno, da smo danes priča vojni na jugovzhodu Turčije, ki je samo zadnji konec tedna zahtevala skoraj 150 življenj. »Konflikt v Turčiji se stopnjuje. To je tragično in nevarno. Za vse nas. Pogrešam politično modrost,« razmišlja pisatelj iz Kobanija, kurdske Guernice.
Milica sirskih Kurdov YPG se je v zadnjih dveh letih izjemno okrepila. Po osvoboditvi Kobanija (januar 2015), ki sicer ne bi bila mogoča brez zračne podpore mednarodne koalicije z ZDA na čelu, je kurdska samozavest močno zrasla. Politično vodstvo sirskih Kurdov je krenilo v projekt kurdske avtonomije − zaživela je Rojava (kurdsko: zahodni Kurdistan), dejansko unikaten demokratični eksperiment. In to v času vojne. »Rojava bo preživela, a verjetno ne kot država. Turčija je ne bo ogrozila. Ankara ima svojo agendo, zavedamo se je, toda še vedno je možen političen dogovor. Če se nam, sirskim Kurdom, uspe dogovoriti s Turčijo, bo imelo to pozitivne posledice tudi na odnose Ankare s Kurdi v Turčiji,« meni Hadži Mustafa.
Avtonomno območje Rojava
Toda Kurdi niso osvobajali le večinsko kurdskih mest in vasi. Kmalu so vstopili tudi na ozemlja, kjer kurdsko prebivalstvo nikoli ni bilo v večini. (Ne le) turška nervoza se je stopnjevala. Ko so sirski Kurdi letos pozimi prestopili reko Evfrat in stopili tudi na njen zahodni breg, je postalo jasno, da jih je zanesla pijanost zmagoslavja. Tedaj je turško topništvo iz okolice Kilisa prvič udarilo po YPG. Bilo je očitno, da se bo konflikt stopnjeval, če se Kurdi ne bodo ustavili.
Toda YPG je medtem postala glavna sila v boju z Islamsko državo ter podizvajalka tako ameriške kot ruske zunanje politike v Siriji. Vodstvo sirskih Kurdov vse tja od februarja letos po naših podatkih ni več samostojno sprejemalo ključnih odločitev; postali so orodje (in orožje) zunanjih akterjev sirske vojne, hkrati pa so na krilih evforije pozabili na zgodovinske lekcije. Te učijo, da globalne sile Kurde po uporabi vedno zavržejo.
»YPG bi morala ostati na kurdskih območjih. Ne bi smeli kreniti proti Al Babu. Raka ni naša stvar. Ne bi smeli vstopati v arabska mesta, za to nimamo pravice. Če nočemo vojne, se moramo ustaviti. Narediti moramo vse, da se ji izognemo. V sirskem Kurdistanu ne obstaja le PYD, so tudi druge politične skupine, med katerimi ni harmonije. Veliko je pohlepa in težav … Poslušati bi bilo treba tudi civilno družbo, ki je v sirskem Kurdistanu zelo močna. Pogovarjati se moramo in najprej rešiti notranji kurdski konflikt. Iskati moramo demokratične rešitve in ne konflikta,« je odločen Faruk, ki dodaja, da so se s kurdskim vprašanjem nekoč ukvarjale le elite, danes pa je vsak Kurd politično bitje.
Vrnitev na vzhodni breg Evfrata?
Ko je turška vojska pred dvema tednoma sprožila vojaško operacijo Ščit Evfrata in vstopila v severno Sirijo, je postalo jasno, da se − kliše, ki vedno znova vzdrži − zgodovina kurdske tragedije (in politične naivnosti) ponavlja. Turški poseg je bil sicer uradno namenjen obračunu z Islamsko državo, toda vodilni turški politiki niso skrivali, da je fizični vstop Turčije v sirsko vojno pet let in pol po njenem začetku namenjen predvsem preprečitvi kurdske ozemeljske celovitosti oziroma združitve vseh treh kurdskih provinc v avtonomno območje.
»Turčija je naša velika soseda. Naši odnosi so kompleksni. Oboji imamo travmatične izkušnje z vojno. Na tem prostoru živimo oboji, od nekdaj. Žal do zdaj med Ankaro in PYD ni bilo dialoga, bi bil pa nujen. Stopnjevanje konflikta ne koristi nikomur. Mentalna ovira je na obeh straneh očitno premočna, da bi se odprla vrata kompromisa. Upam, da še ni prepozno, a ne kaže dobro,« med pitjem čaja in verižnim kajenjem pripoveduje Faruk Hadži Mustafa. V Turčiji se zaveda omejitev svoje svobode, pravi pisatelj, ki se vsakih nekaj mesecev vrne v do tal porušeni Kobani, kamor se počasi vendarle vrača življenje.
Turški tanki v Gaziantepu. Foto: Umit Bektas/Reuters
Po Farukovih besedah se Turčija boji ameriškega prijateljstva s Kurdi, podobno velja tudi za Turkmene in Arabce. A to je karta, na katero se sirskim Kurdom resnično ne splača igrati; turški poseg na severu Sirije so namreč podprli tako v Moskvi kot v Washingtonu. Le nekaj dni pred tem je bilo prekinjeno tudi dolgoletno premirje med YPG in sirskimi vladnimi silami, ki so v Hasaki (z očitnim ciljem razbitja kurdske avtonomije) napadle kurdske položaje.
Včerajšnji zavezniki so pogledali stran − sirski Kurdi so se znašli na brisanem prostoru. Še huje, turški poseg so po naših podatkih dovolili tudi njihovi bratje, a ideološki nasprotniki v iraškem Kurdistanu. Mimogrede, voditelj iraških Kurdov Masud Barzani se je le dan pred začetkom ofenzive mudil v Ankari, ki je z naskokom najboljši gospodarski partner z nafto bogatega iraškega Kurdistana, kamor se ravno v teh dneh odpravljajo slovenski vojaki in kjer mednarodna koalicija skupaj s pešmergami, vojsko iraških Kurdov, na eni strani ter iraško vojsko in iranskimi milicami na drugi pripravlja naskok na Mosul, drugo največje iraško mesto, ki leži na mejah Kurdistana in je od junija 2014 v rokah Islamske države. Kaj takega kot kurdska enotnost − ali skupni politični cilj − ne obstaja, pravi Faruk Hadži Mustafa.
So gore resnično edine kurdske prijateljice?
»Ostajam optimističen. Danes je svet drugačen, kot je bil. Vsi vidijo in vedo, kaj se dogaja v Siriji, Iraku … Kurdi smo navzoči v mednarodni skupnosti. Imamo prijatelje in podpornike. Res je, da so nas tuje sile velikokrat pustile na cedilu, toda zdaj smo, tako vojaško kot politično, močnejši kot kdaj prej. Ko se bo odločalo o prihodnosti Sirije, bodo morali tudi nas kaj vprašati. Pomembno je tudi, kako se bodo razpletle predsedniške volitve v ZDA. Mislim, da rek, da so gore edini kurdski prijatelj, ne drži več,« ostaja pisatelj in novinar poln upanja, da kurdskih območij na severu Sirije – in tudi drugod – ne bo zajela nova vojna vihra.
Nove tragedije ne bi prenesel. Tudi zato, ker je zaradi posledic vojne izgubil svojega mlajšega brata, ki ga je imel, kot pravi, rad kot sina. Nizar ni umrl na bojišču ali med bombardiranjem. Lani junija ga je na Madžarskem, ko je hodil v koloni beguncev, do smrti povozil podivjani voznik, ki nikoli ni bil kaznovan.
Na Madžarskem ni gora.
