Moč nikomur pomembnega Asada

Bližnji vzhod je tik pred veliko eksplozijo, opozarjajo poznavalci. Nekateri med njimi že bijejo plat zvona. Stoletje trajajoče postkolonialne strukture se namreč izjemno hitro rušijo, nastala zmeda pa že postaja povsem neobvladljiva. Zaradi vojn, ki so sledile tisti izvorni, ki jo je pred ducatom let v Iraku začel Obamov predhodnik Bush mlajši, razpadajo države in izginjajo meje. Sirije in Iraka praktično ni več.

Edina zastava, ki na Bližnjem vzhodu ob častitljivi sedemdesetletnici OZN – ta pa bi morala biti garant svetovne ureditve – vse bolj visoko plapola, je črna zastava nastajajočega islamskega kalifata, ki z ekstremnim ideološkim nabojem in komaj pojmljivim nasiljem ruši vse pred seboj, in ki ga z zgolj z napadi iz zraka očitno ne bo mogoče ustaviti.

Tega se zanesljivo zavedata tako ameriški predsednik Barack Obama kot ruski voditelj Vladimir Putin. Kljub temu pa sta se v medsebojnem duelu, ki je zaznamoval začetek letošnjega jubilejnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov, spoprijela tako v nastopih pred plenumom kot v medsebojnem srečanju na štiri oči, ki je trajalo kar uro in pol. Ključna točka spora je bila ob vseh zamerah, ki izvirajo iz ukrajinske krize, predvsem prihodnost Sirije in usoda sirskega diktatorja Bašarja al Asada. Še najlepše je ta spor povzel iranski predsednik Hasan Rohani, ki je pred svojim nastopom v generalni skupščini v pogovoru z ameriškimi novinarji dejal, da v sirskem sporu obstajajo tri kategorije države: tiste, ki bi najprej strmoglavile režim predsednika Asada, one, ki prestrašeno mislijo samo na Islamsko državo, in tretja skupina, ki živi v iluziji, da je oba problema mogoče rešiti hkrati.

Dva voditelja, dva svetova

Ameriški predsednik je bil, kot ocenjuje večina analitikov, v svojem nastopu pred generalno skupščino povsem jasen. Čeprav je bil, kot ugotavljajo nekateri, zaradi Putinovih akcij v Siriji v očitni defenzivi. ZDA so se za rešitev problema, ki ga predstavlja Islamska država, pripravljene pogovarjati tudi z Rusijo in Iranom, je dejal, s tiranom, ki je na začetku sirske krize mirne proteste proti svojemu režimu zatrl s pokoli civilnega prebivalstva, celo s kemičnim orožjem, in ki je tako sam največ prispeval k nastanku Islamske države, pa se ne nameravajo pogajati.

Vrnitev k nekdanjemu »statusu quo« torej ni mogoča, logika, po kateri bi se morali zaradi veliko večjih problemov, ki ogrožajo svet, zdaj pogajati tudi s tirani, ki mečejo bombe na svoje otroke, zato ne pride v poštev. Obama je torej kljub dejstvu, da bo brez ruskega predsednika Putina težko rešil problem, ki ga v minulih dveh letih niso omilili niti okrepljeni zračni napadi nad islamske skrajneže, napel lok, pri tem pa zaigral predvsem na diplomatske strune. V veliki meri tudi zaradi Donalda Trumpa, ameriških predsedniških volitev in trdorokih republikancev, ki predsedniku očitajo pomehkuženost. Poudaril je jedrski sporazum z Iranom, ki je »svet naredil varnejši«, svoj dogovor s Kubo, ki odpira nove svetove, in prednosti diplomacije, ki »sicer deluje počasi, vendar je to tveganje treba vzeti v zakup«.

Nastop ruskega predsednika je bil po oceni opazovalcev veliko bolj podoben frontalnemu napadu. Zahodu in Združenim državam je očital »katastrofalne napake« v boju proti svetovnemu terorizmu, ki se v Siriji po ruskem prepričanju nikakor ne smejo ponoviti z razpadom države, tako kot se je to zgodilo v libijskem in iraškem primeru. Ohranitev sirskega režima in državnih institucij je zato po njegovem izjemno pomembna, če hočemo zmagati v boju proti Islamski državi, ki negira prav to. Svet bi se torej ob visoki obletnici OZN moral zavedati, da nujno potrebuje svetovni red, ki ga lahko ohranjajo samo Združeni narodi, in ki so ga »nekateri centri moči«, prepričani, da so sami sposobni rešiti vse probleme, do te mere načeli, da ne obstajajo več nobena pravila. Svet se mora na novo povezati, je bila poanta Putinovega nastopa, pri tem pa, tako kot nekoč proti nacističnemu režimu, nujno potrebuje Rusijo. Tudi pri Putinu, ki se na vsak način hoče vrnitev na svetovni oder, torej ni bilo mogoče prezreti notranjepolitičnega naboja.

Evropa nekje vmes

Kaj sta se predsednika Rusije in ZDA dogovorila med srečanjem na štiri oči, ki je bilo menda pol-pol namenjeno ukrajinski in sirski krizi, večina opazovalcev zgolj ugiba. Sodeč po Obamovih besedah, da se je pripravljen pogajati tudi z Iranom in Rusijo, sta se predsednika, vsem antipatijam navkljub, najbrž morala strinjati, da je boj proti Islamski državi naloga obeh držav. Putin je namreč, kot ocenjujejo nekateri analitiki, do zdaj igral diplomatsko zelo zvito, tako da ga na Bližnjem vzhodu praktično ni več mogoče obiti.

In kje je v vseh teh prizadevanjih za rešitev sirske krize in problemov z Islamsko državo, ki obremenjujejo Moskvo in Washington, obtičala Evropa, ki zaradi navala beguncev za zdaj plačuje največjo ceno konflikta? Z iskanjem hitrih rešitev v podobi »še vedno sprejemljivega« Asada (če bo to ustavilo naval beguncev), in ne glede na ukrajinsko krizo »uporabnega« Putina (če bi v Siriji res znal narediti red), je znova sedla med dva stola. »Bolj malo je tega, kar bi lahko slavili,« je ob prihodu na jubilejno zasedanje OZN dejal nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier. Veliko več je tistega, o čemer se bo šele treba pogovoriti. Mislil je seveda na sedemdesetletnico OZN, a so bile besede nehote tudi zelo primerna ocena skupne evropske zunanje politike.