Morilski udarec v srce kurdske enotnosti

Ponedeljkov samomorilski napad na kurdske aktiviste v turškem mestecu Suruč, ki leži v neposredni bližini dolge mesece s strani Islamske države obleganega sirskega mesta Kobani in v katerem je umrlo najmanj 32 ljudi, bo nedvomno – in dolgoročno – vplival na razmere na meji med Turčijo in Sirijo.

Samomorilski napad, ki naj bi ga po neuradnih podatkih izvedla osemnajstletna pripadnica Islamske države, je imel jasen cilj in tudi jasno politično sporočilo. Cilj napada so bili večinoma mladi kurdski aktivisti (študenti) z obeh strani meje, ki so se jim na srečanju lokalne Zveze socialistične mladine pridružili tudi številni mladi turški levičarji. Aktivisti so se v Suruču, kamor se je lani septembra pred brutalnim vojaškim pohodom skrajne sunitske milice zateklo več kot 100.000 kurdskih beguncev, zbrali pred načrtovano potjo v bližnji Kobani, kjer so nameravali razdeliti humanitarno pomoč, obnoviti knjižnico, obdarovati otroke, razdeliti zdravila in, predvsem, pomagati pri obnovi mesta, ki je bilo v spopadih med kurdskimi silami (YPG) in Islamsko državo porušeno do tal. In to dobesedno.

V Suruču, sicer večinoma kurdskem mestu, je zavladala groza. Povsod so ležala trupla. Ob 32 mrtvih, številni so v kritičnem stanju, je bilo ranjenih še okoli 80 ljudi. »V Kobani nas je nameravalo oditi 200, a lokalne oblasti so prestop meje odobrile le petdesetim aktivistom. Mejo smo nameravali prečkati v ponedeljek zvečer, a tega nismo mogli storiti,« je včeraj iz Suruča javil kurdski aktivist Akdag, ki je preživel samomorilski napad v lokalnem kulturnem centru in je nameraval v Kobaniju uprizoriti gledališko igro. Po njegovem mnenju je bil to napad na »srce kurdske bratske empatije v Turčiji«.

Napad na »srce kurdske bratske empatije«

Dejansko je bilo le vprašanje časa, kdaj se spopad med kurdskimi silami in enotami Islamske države v obliki najbolj ciničnih mogočih maščevalnih ukrepov »preselil« tudi na turško stran meje. Kurdske sile so namreč v zadnjih dveh mesecih zasedle oziroma osvobodile velik del ozemlja, ki ga je v svojem pohodu po severu Sirije v zadnjih dveh letih »osvojila« Islamska država, med drugim tudi obmejno mesto Tal Abjad, s čemer so Kurdi presekali islamistične oskrbovalne in »kadrovske« poti ter se počasi začeli premikati tudi proti le 80 kilometrov oddaljeni Raki, prestolnici samooklicanega kalifata.

Islamska država je svoj prvi »povračilni udarec« levičarski kurdski milici pred mesecem dni zadala ravno v Kobaniju, kjer sta dva samomorilska napadalca skupaj z enotami, ki so se za nekaj ur uspele prebiti v sicer januarja osvobojeno mesto, ubila kar 223 ljudi, a Kurdom je obrambo mesta vendarle uspelo utrditi. Tudi s pomočjo koalicijskih bombnikov in vse bolj tesnega sodelovanje kurdskih gverilcev in Združenih držav, ki so v YPG prepoznale edinega kredibilnega, uspešnega in, predvsem, konsistentnega borca proti skrajnim islamistom.

Kurdsko- ameriško zavezništvo je močno razjezilo Turčijo. Skoraj tako, kot Ankaro skrbi povezovanje kurdskih enklav na severu Sirije s turškimi Kurdi in tudi z ideološko sicer povsem drugače »usmerjenimi« Kurdi s severa Iraka, ki so lani jeseni v obrambo Kobanija, kurdskega mesta heroj, katerega obramba je bila za Kurde morda najbolj povezovalen trenutek v moderni zgodovini. Ob tem ne gre pozabiti velik uspeh kurdske stranke HDP, ki je na nedavnih turških parlamentarnih volitvah osvojila dobrih trinajst odstotkov glasov in si s tem zagotovila kar 80 poslanskih mest. Ravno uspeh kurdske stranke, ki jasno in glasno podpira boj svojih sonarodnjakov v Siriji, je vladajoči stranki AKP predsednika države Tayyipa Recepa Erdogana onemogočil samostojno oblikovanje vlade. To je močno razburilo »nedotakljivega« turškega vladarja, ki je kurdske borce na severu Sirije – med drugimi žalitvami – javno primerjal z Islamsko državo.

Turška nervoza

Za poznavalce razmer v regiji zato ni bilo nikakršno presenečenje, ko so določeni – predvsem provladni – turški mediji skupaj z določenimi obveščevalnimi krogi začeli »špekulirati« o možnosti turškega vojaškega posredovanja v Siriji, čemur sta se uradna Ankara, predvsem pa vodilni turški generali, v zadnjih letih intenzivno izogibala. To seveda ne pomeni, da je bila turška vloga v sirskem konfliktu majhna. Nasprotno. Vodilni turški politiki so se nemudoma zavzeli za menjavo režima v Damasku, hkrati pa so logistično pomagali upornikom, predvsem danes že bolj ali manj prosluli Svobodni sirski vojski (FSA). Ves ta čas je bila dolga turško-sirska meja bolj ali manj prehodna, kar je bilo ključno za krepitev in širitev Islamske države. A Turčija se je, pričakovano, znašla med dvema ognjema, ob tem pa se je na severu Sirije začel uresničevati za Ankaro najbolj črn scenarij: krepitev kurdske avtonomije in militarizacije.

Po enem izmed scenarijev naj bi turška vojska v naslednjih nekaj tednih na severu Sirije ustvarila tako imenovano »tamponsko« območje, ki bi bilo dolgo okoli sto kilometrov in bi ponekod segalo tudi dvajset kilometrov globoko v sirsko ozemlje, a kljub včerajšnjim napovedim turških oblasti, da bodo močno okrepile nadzor na meji s Sirijo, je težko verjeti, da bi se Ankara lahko podala v tako nepredvidljivo, nevarno in strateško vnaprej na poraz obsojeno vojaško operacijo, ki v nobenem primeru ne bi omogočala zasilnih izhodov.