Nafta − strateško orožje Islamske države

V zadnjem tednu je ameriško­ vojaško letalstvo po dolgih­ mesecih »čakanja«­ bombardiralo­ kolono tovornjakov.­ Ti so iz bližnjih naftnih vrtin pri Deir al Zoru v vzhodni Siriji, ki so že dlje časa pod nadzorom ­Islamske države, prevažali nafto.­ Ta je finančni temelj delovanja skrajne sunitske milice.

Ameriška letala so na vzhodu Sirije uničila 116 tovornjakov, polnih nafte. Na dan napada je menda na tem območju, ki je v celoti pod nazorom IS, čakalo na »natovarjanje« nafte približno tisoč tovornjakov cistern. Prvi resni napadi blizu naftnega črpališča Omar so se menda zgodili že 21. oktobra, kasneje pa so napadli »naftne cilje« tudi ­francoski piloti.

To je bil prvi večji napad koalicijskih letal na naftno industrijo, ki poteka na črno ter v Siriji in Iraku poganja kolesje Islamske države. Treba se je vprašati, zakaj je naftni posel, s katerim Islamska država zasluži okoli pol milijarde dolarjev na leto, lahko nemoteno cvetel tako rekoč do predvčerajšnjim, hkrati pa je to vprašanje, ki bi se lahko glasilo tudi drugače: kako je mogoče, da Islamski državi skoraj dve leti nihče ni niti poskušal resneje stopiti na prste? Uradni razlog: zaščita civilistov.

Črpanje, proizvodnja in prodaja nafte na črno so že od začetka ključni za delovanje Islamske države, ki ji mnogi pripisujejo patološko iracionalnost, dejstvo pa je, da najmočnejša islamistična milica, ki hkrati deluje kot vojska, korporacija in država, deluje še kako racionalno in premišljeno. Potem ko so na pogorišču iraške in sirske vojne zasedli velik del obeh (padlih) držav, so namreč nemudoma »zavarovali« vse ključne vodne in energetske vire.

»Nacionalno« in »multinacionalno« podjetje

Pripadniki IS so na severu in vzhodu Sirije zasedli osem večjih naftnih polj (Omar, Tanak, El Isbah, Sidžan, Džafra, Azrak, Bargut in Abu Hardan), v Iraku pa štiri (trenutno nadzirajo dve). Če se je le dalo, so inženirji in delavci, ki so jih v IS najeli ali kar »podedovali«, nemudoma nadaljevali črpanje, proizvodnjo in prodajo. Pri tem jih do zadnjih dni ni nihče oviral. Posli so cveteli. Še posebej, ko je bila cena nafte bistveno višja, kot je v zadnjih nekaj mesecih.

Po podatkih OZN je IS leta 2014 z naftnimi posli povprečno zaslužil 1,6 milijarde dolarjev na mesec. S prodajo nafte je skrbno organiziran aparat Islamske države na naftna polja v Siriji in Iraku pripeljal številne strokovnjake iz različnih bližnjevzhodnih držav ter jih za njihove strokovne usluge tudi mastno plačal, v zadnjih 18 mesecih so v povprečju zaslužili okoli 40 milijonov dolarjev na mesec, kupcev poceni nafte pa nikoli − in nikjer − ni primanjkovalo.

Kljub skoraj polovičnemu znižanju cene nafte na svetovnem in »regionalnem« tržišču je poslovanje z nafto na črno v organizaciji IS še vedno raslo. Satelitski posnetki različnih obveščevalnih služb in posnetki brezpilotnih letal jasno kažejo, kako dolge kolone tovornjakov (cistern) prestopajo sirsko-turško mejo. Po poročanju britanskega časnika Financial Times je pred naftno vrtino Omar blizu le še na zemljevidih obstoječe sirsko-iraške meje mogoče videti tudi šest kilometrov dolgo kolono tovornjakov, ki čakajo, da bodo svojo cisterno napolnili z »nafto na črno«.

Ob črpališču Omar – tako naj bi bilo tudi ob drugih vrtinah – so zrasli improvizirana šotorska naselja in restavracije, kjer vozniki tovornjakov čakajo na svoj »trenutek« tudi po deset dni in več. A to se jim bo kljub velikemu tveganju − zdaj tudi zaradi ameriškega bombardiranja, v katerem naj ne bi bilo civilnih žrtev − zelo izplačalo. Vrednost nafte, ki jo pripeljejo na prosto tržišče pogumni vozniki tovornjakov, namreč znaša okoli 10.000 dolarjev, cena pa se na poti od vrtine (20−45 dolarjev za sodček) do prvega kupca po pisanju FT skoraj podvoji.

Islamska država naj bi na dan proizvedla in prodala od 30.000 do 80.000 sodov nafte, pri tem pa ji po mnenju ameriškega geostrateškega analitika in vrhunskega poznavalca IS dr. Daveeda Gartensteina - Rossa močno pomagajo utečene tihotapske (in logistične) poti, ki so bile na severu Iraka in vzhodu Sirije vzpostavljene v času mednarodnih sankcij proti ­Sadamu Huseinu.

Nenačelne poslovne koalicije

Ključne stranke skrajno islamistične naftne »korporacije« so bili trgovci z nafto na črno in tudi uradni trgovci v Turčiji, Jordaniji in Libanonu, a velik del nafte, ki so jo pridobili na črno, so trgovci IS, ki v poslu ne poznajo ne ideologije ne religije, prodali kar v Siriji. Ker je uvoz nafte v razkosano in obubožano državo tako rekoč nemogoč, so se zaradi potrebe po nafti s preprodajalci Islamske države povezali tudi njeni najbolj zapriseženi sovražniki – vladne sile, različne uporniške milice in tudi sirski Kurdi. Hkrati z vojno – tako kot nekoč na območju Jugoslavije – v Siriji in Iraku potekajo tudi posli. Ti dejansko ne poznajo meja. Ne takšnih ne drugačnih. Nafta je – ob samomorilskih napadalcih in kaosu – najmočnejše strateško orožje v rokah Islamske države.

Morda je ravno tu mogoče iskati razlog, da so konvoje tovornjakov − ne pa ključne naftne infrastrukture! − napadli šele pred nekaj dnevi. Vojna v Siriji ustreza tako rekoč vsem, ki so vanjo (notranji in zunanji akterji) vpleteni. Podobno velja za Irak.