Tiskane izdaje
Dva tedna po zasedbi Afrina se turška vojska s podizvajalci iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA) pripravlja na nadaljevanje vojaške operacija Oljčna vejica na severu Sirije. Naslednji cilj turškega betoniranja strateških pozicij naj bi bil Manbidž, zadnje večje mesto pod kurdskim nadzorom zahodno od reke Evfrat.
Če je bila vojaška zasedba Afrina zaradi letalskih in topniških napadov ter posledičnega umika pripadnikov kurdskih Ljudskih zaščitnih enot (YPG) in velikega dela civilnega prebivalstva sorazmerno lahka, bo v Manbidžu – če spopad sploh bo – nedvomno drugače.
Mesto s približno 400.000 prebivalci, med katerimi je veliko beguncev, je od poletja 2016 pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki jih večinoma tvorijo kurdski borci. SDF je pregnala iz mesta samooklicano Islamsko državo in tudi drugod po severu Sirije, vključno z Rako, prestolnico kalifata, odigrala ključno vlogo v boju s skrajno sunitsko milico. Skupaj s kurdskimi borci so prišli v Manbidž tudi ameriški vojaki in marinci – na severu Sirije jih je trenutno najmanj 2000. Kljub neprestanim pozivom iz Ankare, naj Američani »v imenu zavezništva« zapustijo Manbidž in prepustijo Kurde samim sebi (beri: turški invaziji), se to za zdaj ni zgodilo. A ne zaradi ameriške podpore Kurdov, pač pa zaradi geostrateško zelo pomembne pozicije, ki jo na križišču številnih front – in interesov – sirske vojne zavzema Manbidž.
Po turški zasedbi Afrina sredi marca je mesto zapustilo na tisoče ljudi. Foto: George Ourfalian/AFP
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je na krilih vojaškega uspeha v Afrinu napovedal nadaljevanje vojaških operacij v Siriji – po njegovih besedah naj bi turška vojska s skupino z vseh vetrov nabranih in na bojiščih večkrat poraženih upornikov nadaljevala pohod do iraške meje. To se zdi, vsaj za zdaj, nemogoče. Razmere na terenu so preprosto preveč kompleksne, vojaška in politična tveganja pa – ne le za Turčijo – previsoka.
Za premik proti severovzhodu Sirije bi morala Turčija namreč zasesti prav Manbidž. To je teoretično mogoče le ob neposrednem vojaškem spopadu dveh največjih vojska v zvezi Nato – ameriške in turške. Praktično pa ob nekakšnem ameriško-turškem dogovoru, na katerega v Washingtonu niso pripravljeni, saj bi to pomenilo, da so v Siriji dokončno pokleknili pred Moskvo. Rusija, ki narekuje tempo igre v velikem delu vojno opustošene države, je namreč Turčiji prižgala zeleno luč za naskok na Afrin ter ji z izpraznitvijo zračnega prostora omogočila (ključne) letalske napade na položaje kurdskih Ljudskih zaščitnih enot. Hkrati so se v zadnjih treh dneh ruske sile umaknile tudi iz Tal Rifata, še enega mesta, ki je del turških vojaških ambicij na severozahodu Sirije in odpira vrata za nadaljevanje invazije. Ob tem ne gre pozabiti dogajanja v bližnjemu Idlibu, od koder bo proti severozahodu Sirije v naslednjih tednih gotovo (z)bežalo več sto tisoč ljudi, in turške napovedi vračanja sirskih beguncev v Afrin in druga območja pod nadzorom Svobodne sirske vojske.
Iransko-turško-ruski vrh
Čeprav se velika geostrateška šahovska partija odvija na območju z večinoma kurdskim prebivalstvom, so sirski Kurdi čedalje manjši gospodar svoje usode. Najprej so jih po uporabi zavrgli Rusi, kmalu utegnejo podobno storiti Američani. O tem, kaj je mogoče v bližnji prihodnosti pričakovati na severu Sirije, iz dneva v dan bolj nevralgičnem območju, bo po srečanju »sirskega nenačelnega zavezništva« Irana, Turčije in Rusije v Istanbulu veliko več znanega že naslednji teden.
Emmanuel Macron je ponudil svoje posredovanje na severu Sirije. Foto: Etienne Laurent/Reuters
V tem kontekstu je treba razumeti tudi četrtkovo ponudbo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da postane posrednik med Turčijo in sirskimi Kurdi, ki so jo Turki nemudoma zavrnili. Po pisanju revije Marianne naj bi francoski predsednik po srečanju z delegacijo sirskih Kurdov v Parizu celo dejal, da je zaradi turških vojaških groženj pripravljen poslati v Manbidž pripadnike francoske vojske.
