Se vodstvo Islamske države seli v Libijo?

Berlin – Nemčija bo poslala­ v boj proti morilski Islamski­ ­državi izvidniška letala, leteče­ tankerje in vojaško ladjo za spremljanje francoske letalonosilke Charles de Gaulle. ­Največje nemško vojaško posredovanje v tem času mora potrditi še parlament, kar zaradi velike večine vladne koalicije pričakujejo še ta teden.

V boju proti Islamski državi, katere teroristi so 13. novembra pobijali po Parizu, bo Franciji in drugim državam nove mednarodne koalicije pomagalo tudi do 1200 nemških vojakov. Večina pariških napadalcev se je sicer radikalizirala v Evropi in Francija, Belgija ter druge države se bodo zagotovo morale soočiti tudi z lastnim ustvarjanjem družbenih poražencev, ki so lahek plen radikalnih imamov. Odkar je voditelj Islamske države Abu Bakr al Bagdadi lani poleti razglasil kalifat, radikalni islam dobiva nevarne mednarodne razsežnosti, tudi z urjenjem teroristov. Pred njimi bežijo tudi številni begunci, ki zdaj preplavljajo Nemčijo in Evropo, druge je prisililo k begu nasilje sirskega predsednika Bašarja al Asada.

Nemška vlada predvideva posredovanje do decembra 2016, vojaški strokovnjaki pa opozarjajo, da je treba računati vsaj na desetletje posredovanja. Nemčija za zdaj ne namerava sodelovati pri bombardiranjih vojaških ciljev ali obračunih s teroristi na terenu. Tega se bojijo tudi vsi drugi, saj dobro vedo, da si na vse pripravljeni islamski (samo)morilci, ki rutinsko obglavljajo nasprotnike ali jih ubijajo na podobno grozovite načine, v svoji bližini želijo prav vojakov politično veliko bolj občutljivih držav. Vsem je jasno, da nasprotnika ni mogoče poraziti samo z bombardiranji, in tudi zato nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen že govori o morebitnem sodelovanju »z deli sirske vojske«, čeprav po njenem prepričanju s spornim sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom ne more biti prihodnosti Sirije. Sirski Kurdi, ki jih je doslej podpirala in jih še podpira Nemčija, niso dovolj močni za obračun s krutim ­nasprotnikom.

Grožnje evropskim prestolnicam

Široka koalicija proti Islamski državi je sestavljena iz držav z različnimi, celo diametralno nasprotnimi pogledi na prihodnost območja. Turčija, na katero zdaj pri omejevanju begunskega vala računa kanclerka Angela Merkel skupaj z drugimi voditelji EU, vidi oborožene Kurde kot svoje nasprotnike, saj delež kurdskega prebivalstva v Turčiji ocenjujejo med 10 in 30 odstotki. Še bolj napeti so ta čas odnosi med Turčijo in Rusijo, ki se je v sirsko dogajanje aktivneje vpletla v začetku oktobra ter še povečala posredovanje po bombi v svojem potniškem letalu nad Sinajem. Ankara skupaj s številnimi drugimi prestolnicami obtožuje Moskvo, da namesto teroristov Islamske države bombardira nasprotnike Asadovega režima, med njimi tudi Turkmence ob turški meji. Domnevajo, da je njihova območja preletavalo tudi letalo Su-24M, ki so ga sestrelili turški lovci F-16.

Rusija je zdaj svojim vojaškim silam na območju dodala še protiletalske sisteme in dodatna vojaška letala ter si bo lahko tako okrepljena (še bolj kot doslej) privoščila delovanje, ki morda ne bo všeč drugim članicam koalicije proti Islamski državi. Po nekaterih poročilih ta že oblikuje novo središče v Libiji, zaradi bombardiranj njihovih sirskih območij naj bi se napadalni islamisti že zatekali v okolico mesta Sirt. Wall Street Journal ­navaja voditelja libijske obveščevalne službe Ismaila Šukrija, ki celo verjame, da namerava Islamska država z libijske obale napasti Rim. Islamski teroristi so že grozili tudi drugim evropskim prestolnicam, italijanska ima v njihovi verski mitologiji še poseben pomen kot prestolnica Vatikana in s tem njihovemu razumevanju islama sovražne krščanske vere. Nekateri najbolj črnogledi poznavalci verjamejo, da so se med upravičene prosilce za azil pomešali teroristi, ki nameravajo napasti prav Rim.

Če so takšni načrti videti nori, si še pred letom dni ne bi mogli predstavljati milijona beguncev v Nemčiji in še več v Evropi. Zato se tudi v Nemčiji nekateri sprašujejo, ali je njihova vojska pripravljena na morebitne še večje izzive. Več tisoč vojakov zdaj sodeluje na 15 vojaških misijah v tujini, od Sudana do Libanona in Iraka, po terorističnih napadih v Parizu pa Berlin Franciji ponuja tudi okrepitve v Maliju. Iz zgodovinskih razlogov se nemška vojska marsikje še vedno izogiba ofenzivnega boja, a ne več povsod: že v Afganistanu so se prvič po drugi svetovni vojni aktivno bojevali proti talibom - in pri tem izgubili na desetine vojakov. Nekateri strokovnjaki verjamejo, da se je to zgodilo zaradi pomanjkljive pripravljenosti, in upajo, da sta se vojska in politika iz tega kaj naučili.