Tiskane izdaje
Šest dni po padcu antične Palmire v roke Islamske države je skrajna sunitska milica utrdila tudi svoje položaje okoli mesta, kjer je bilo po poročilih sirskih aktivistov v zadnjih dneh ubitih najmanj 270 ljudi. Mesto je popolnoma odrezano od sveta.
Sirske vladne sile, ki so v spopadih z Islamsko državo doživele hude izgube, so v ponedeljek in včeraj v Palmiri z letali obstreljevale islamistične vojaške cilje, v katerem je kljub režimskim (dez)informacijam ostalo še okoli 70.000 ljudi. V puščavski Palmiri ni ne elektrike ne tekoče vode. Lokalne pekarne so bile nazadnje odprte pred tednom dni. Ljudje se zadržujejo med štirimi stenami.
Mednarodna zasedba sunitskih borcev si je Palmiro – do zdaj so fantastični ostanki iz časov Rimskega cesarstva ostali nedotaknjeni – očitno izbrala za enega izmed svojih ključnih strateških centrov, od koder lahko nadzorujejo cesto, ki Damask povezuje z Deir el Zourom, še edinim mestom na vzhodu Sirije z močnejšo prisotnostjo vladnih sil.
Pripadniki Islamske države bodo v prihodnjih dneh iz Palmire, kamor neovirano prihajajo novi in novi borci, zagotovo krenili tako proti Deir el Zoru, saj bodo z morebitnim prevzemom nadzora nad tem mestom prevzeli nadzor nad celotno vzhodno Sirijo. Če se bo to res zgodilo, po pod njihovim nadzorom že več kot polovica padle sirske države.
Cilj IS: nafta, voda, rudniki
Takoj po padcu Palmire so islamisti zasedli dve bližnji naftni črpališči, v zadnjih treh dneh pa so zasedli tudi bližnje rudnike fosfata, ki so največji v Siriji, pred izbruhom vojne drugi največji proizvajalki fosfata na svetu.
Ob premikih in strateških potezah IS bi moralo že davno postati jasno, da gre za vrhunsko vodeno organizacijo – korporacijo, ki si jasno in racionalno izbira svoje cilje, pri tem pa ima očitno še naprej veliko podpore pri svojih botrih, ki jih je največkrat mogoče najti ravno na seznamu držav mednarodne koalicije, ki se od lanskega septembra naprej v Siriji in, predvsem, Iraku uradno spopada s sunitskimi skrajneži, neposrednimi potomci ameriške okupacije Iraka izpred dvanajstih let.
Način, na katerega je v roke skrajnežev padla Palmira, jasno kaže, da si velikega »marša« Islamske države nihče izmed tistih, ki bi to dejansko lahko storili, noče ustaviti. Prodiranje IS proti »puščavskemu biseru« so nemo opazovali tako vojaški poveljniki mednarodne koalicije kot poveljniki sirskega vojaškega letalstva, ki je začelo skrajneže obstreljevati šele, ko so ti v celoti prevzeli nadzor nad mestom in ko so iz Palmire pobegnili častniki vladnih sil. Koalicijski bombniki, ki so pri svojem – večkrat le navideznem – obračunavanju z barbarsko legionarsko vojaško zasedbo skoraj neverjetno »selektivni«, v spopadih za mesto sploh niso sodelovali, po drugi strani pa v koalicijskih letalskih napadih na Rako, glavno mesto samooklicanega islamskega kalifata, v osmih mesecih ni bilo resno poškodovano niti eno izmed desetih poslopij, v katerih naj bi se se po poročilih iz severovzhodne Sirije nahajali tako vojaški poveljniki IS kot velike količine orožja.
Iraške sile sprožile (proti)ofenzivo v provinci Anbar
Podoben scenarij kot v Siriji že dlje časa – vsaj leto dni – poteka tudi v Iraku. Potem ko je v ponedeljek mesto Ramadi, prestolnica največje iraške province Anbar, tako rekoč brez boja padlo v roke borcem Islamske države in so vladne sile iz mesta – s pripadniki posebnih enot na čelu – dobesedno razbežale, je uradni Bagdad včeraj sprožil »ofenzivo«, s katero hoče pod svoj nadzor pridobiti provinco, kjer vse od začetka ameriške okupacije osrednje oblasti niso imele tako rekoč nikakršnega nadzora. Kaj šele da bi imele režimske sile, ki so strateško zveste sosednjemu, šiitskemu Iranu, kakršno koli podporo pri civilnem prebivalstvu, ki je v tem času izkusilo strahovito trpljenje. Vnaprej je jasno, da ofenziva preprosto ne more biti uspešna in da bo še en (ne le) vojaški poraz iraških vladnih sil le utrdil pozicije Islamske države.
