Od kod Pjongjangu projektili?

Ko so prejšnjo soboto med ­vojaško parado v Pjongjangu ­kamere približale tovornjake, ki so nosili nove severnokorejske balistične projektile, je bil logotip kitajske družbe Sinotruk preveč prepoznaven, da bi ga lahko spregledali. Za uradni Peking je to bila neprijetna podrobnost.

Ker je azijska sila opazno zaostrila mnenje o bojeviti sosedi, je prizor, ki je dokazoval, da so grozeče rakete položili na kitajske vlačilce, razkril, kako zapleten je vsak poskus zadušitve severnokorejskega vojaškega programa. Mimohod Sinotrukovih vojaških vozil s projektili, ki jih je mogoče izstreliti s podmornice, seveda ni pomenil, da Kitajska še naprej drži figo v žepu, medtem ko hkrati sprejema sodelovanje z ZDA pri izvajanju sankcij proti režimu v Pjongjangu. Menedžer te družbe je odločno zavrnil trditev, da so tovornjake prodali pred kratkim, tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Lu Kang pa je pojasnil, da je Severna Koreja kupila vozila pred letom dni, zdaj pa jih je prilagodila vojaškim potrebam. Poudaril je, da Kitajska kot stalna članica varnostnega sveta OZN dosledno izpolnjuje mednarodne obveznosti, tudi tiste, zapisane v resolucijah tega organa.

V Trumpovem slogu

Ko se je na terenskem vozilu iz sosednje države pojavil tudi eden od dveh medcelinskih projektilov, predstavljenih na paradi, so se Kitajci spomnili, da je severnokorejsko gozdarsko ministrstvo leta 2010 naročilo ta vozila pri njih s pojasnilom, da jih potrebuje za prevoz posekanih dreves. Ker se razmere na Korejskem polotoku pred še enim severnokorejskim praznikom znova zaostrujejo, je jasno, da je eno najpomembnejših vprašanj za diplomate in državnike, kako rešiti krizo in ne tvegati začetka nove korejske vojne. Prihodnji torek bodo namreč v Pjongjangu znova nakopičili orožje, s katerim bodo proslavili 85. obletnico Ljudske vojske, in ne glede na zmedo, povezano s premiki ameriške letalonosilke USS Carl Vinson in bojne flotilje, ki jo spremlja, so južnokorejski vojaški viri zatrdili, da bo letalonosilka takrat priplula do ­Korejskega polotoka.

Ko smo izvedeli, da mogočne ladje sploh ne plujejo proti Korejskemu polotoku, ampak izvajajo manevre v morju severozahodno od Avstralije, se je na ameriškega predsednika Donalda Trumpa usul plaz kritik. Kritiki so mu očitali, da se slabo sporazumeva s Pentagonom in ne ve, kje je njegova mornarica. Trump je namreč napovedal, da bo »armada« priplula v bližino Severne Koreje, da bi bila pripravljena napasti, če bi se zgodil nov jedrski poskus.

Ker v Beli hiši niso bili pripravljeni komentirati preložitve prihoda letalonosilke, Pentagon pa je izjavil, da nikoli niso zatrdili, da bo letalonosilka Carl Vinson priplula do Korejskega polotoka do 15. aprila (takrat so v Pjongjangu proslavljali 105. rojstni dan ustanovitelja komunistične dinastije Kim Il Sunga), so nekateri kitajski politični analitiki ugotovili, da je celotno dogajanje pravzaprav čisto v Trumpovem slogu. Nekateri so zdaj prepričani, da je Trump namerno ustvaril »lažno novico«, da bi vznemiril Pjongjang in Peking, ki zdaj ne vesta, katero ameriško dejanje je dejanska in katero izmišljena grožnja.

Vojaki in odbojkarska tekma

Pravzaprav so vsi predvideli, da niti nepredvidljivi Trump ne bi tvegal začetka spopada na Korejskem polotoku, medtem ko je tam na obisku njegov podpredsednik Mike Pence z ženo in hčerama. Toda nihče ne ve, ali bo uresničil grožnjo, ko bo Pence prispel v Indonezijo in Avstralijo oziroma ko se bo prihodnji teden vrnil v ZDA.

Tudi Severna Koreja je sprejela igro. Ko so vsi pričakovali nov jedrski poskus, so satelitski posnetki v nedeljo pokazali, da v vojaškem oporišču Pungje Ri, v katerem ponavadi izvajajo poskusne eksplozije, vojaki igrajo odbojko. In to na treh igriščih hkrati. Čeprav je to pomenilo, da je napetost začasno popustila, se morebitna nevarnost skriva v tem, da so zdaj tradicionalne vloge pomešane in vsi grozijo vsem z vojaškim napadom, hkrati pa vsi slepijo vse z navidezno nedolžnimi potezami. Nekaj dni zatem, ko so vojaki v jedrskem oporišču odigrali odbojkarsko tekmo, je partijsko glasilo Rodong Sinmun opozorilo, da se ZDA ne bi smele igrati z njihovim ­potrpljenjem.

»Če se bomo odločili za supermočen preventivni napad, bomo takoj uničili ne samo zasedbene vojaške enote ameriških imperialistov v Južni Koreji in okolici, ampak se bo tudi ameriško kopno spremenilo v pepel,« so zapisali v uvodniku tega glasila v četrtek in tako pravzaprav odgovorili na izjave ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona o tem, da ZDA iščejo nove načine pritiska na Pjongjang, da bi zadušile njegov ­jedrski program.

Svet orožja

Sankcije so seveda prva izbira, toda v poročilu, ki ga je konec februarja predsedniku varnostnega sveta OZN predstavil osemčlanski odbor strokovnjakov, je bilo razkrito, da sankcije tudi do zdaj niso preprečile Severni Koreji kupovanja ter prodajanja tehnologije in sestavnih delov za raketni in jedrski program. Zdi se, da ima svet orožja nekakšno vzporedno ureditev, ki ne upošteva pravil igre ureditve, zapisane v načelih, dokumentih in resolucijah OZN. Odbor je analiziral preostanke severnokorejskih projektilov, najdenih v Japonskem morju po poskusni izstrelitvi februarja, in ugotovil, da omrežje, prek katerega Pjongjang pridobiva potrebno opremo ali devizna sredstva, sega od Kitajske (med drugim tudi Hongkonga), Malezije in Singapurja do Afrike in celo Evrope.

Tudi če države upoštevajo sankcije, to ne pomeni, da nekatera njihova podjetja ne sodelujejo pri donosnih poslih, pri katerih niti ni treba vedeti, za kaj bodo dostavljeno blago dejansko uporabili. Tako je, denimo, kitajsko podjetje Wanshan Special Vehicle dostavilo Severni Koreji tovornjake za »prevoz debel«, te pa so nato uporabili kot nosilce medcelinskih projektilov.

Trenutno se je najpomembnejše vprašati, kako učinkovito politiko proti Severni Koreji je sploh mogoče imeti v svetu, v katerem kapital upošteva svojo logiko. In koliko možnosti še obstaja, ko ugotovimo, da sankcije ne delujejo? Morda bi bilo kljub vsemu vredno poskusiti, ali deluje telefonska zveza s Pjongjangom.