Odločilni meseci sirske vojne (sirskih vojn)

Kljub temu, da je sirska vojna, najbolj krvav konflikt našega časa, praktično izginila iz časopisnih naslovnic in udarnih televizijskih novic, se v razkosani državi, v kateri je bilo v zadnjih štirih letih in pol ubitih okoli 250.000 ljudi, velika človeška tragedija stopnjuje.

Sirska vladna letala so v nedeljo dopoldan, ko je bilo na ulicah največ ljudi, bombardirala tržnico v damaščanski uporni četrti Douma. Po poročilih lokalnih aktivistov je bilo v napadu ubitih najmanj 82 ljudi, okoli dvesto pa je bilo ranjenih. Napad, katerega žrtve so bili izključno civilisti, je bil »režimski odgovor« na zasedbo bližnjega vojaškega oporišča. Tržnica se je spremenila v krvaveče grobišče: številni ljudje so umrli, ker lokalne bolnišnice ne delujejo, poljske, »uporniške« bolnišnice pa se predaleč. Celotno nedeljsko popoldne so lokalni imami preko zvočnikov iz mošej ljudi pozivali k darovanju krvi.

Režim predsednika Bašarja al Asada nikoli ni bil šibkejši. Letalski napadi – večinoma na civilno prebivalstvo – se stopnjujejo, ker ima vladna vojska dejansko premoč le še v zraku. To je pred dvema tednoma med vrsticami priznal tudi sam Asad, ki s svojo vojaško oligarhijo in zločinskim konglomeratom varnostno-obveščevalnih služb ter pomočjo libanonske šiitske milice Hezbolah in številnih plačancev, ki »zapolnjujejo« veliko kadrovsko stisko sirske vladne vojske, nadzoruje le še dobro petino sirskega ozemlja.

Čeprav se zdi sirska vojna navzven statična, se njena dinamika iz tedna v teden stopnjuje. V Siriji namreč že dlje časa poteka več vojn – in lokalnih konfliktov – hkrati, ves čas pa se odpirajo tudi nova bojišča.

Ključen spopad med vladnimi silami in njihovimi šiitskimi zavezniki ter različnimi sunitskimi uporniškimi milicami še vedno poteka po »sektaških« črtah, a jedro spopada nikakor ni več premočrtno. Vse bolj intenzivni so namreč tudi spopadi med različnimi sunitskimi skupinami, ki se medsebojno spopadajo za nadzor nad ozemljem in črno borzo, njihova »frontna lojalnost« pa je v veliki meri odvisna tudi od njihovih tujih pokroviteljev – Katarja, Saudske Arabije, Združenih arabskih emiratov in (ali) Turčije. Islamski državi, ki je iz sunitske milice že davno prerasla v dobro organizirano vojsko in »korporacijo«, je uspelo podjarmiti večino sunitskih skupin, obvladuje skoraj tretjino sirskega ozemlja in se hkrati spopada tako z vladnimi silami, kot s pripadniki kurdske milice YPG. Vojaško krilo kurdskega avtonomnega območja Rojave, ki obsega tri sirske province, je v zadnjih treh mesecih svoj vpliv razširilo po velikem delu severne Sirije, v njenih vrstah pa se zdaj bojujejo že več kot 40.000 borcev. Ravno širitev kurdskega vpliva je v sirsko vojno (vojne) po štirih letih in pol posrednega delovanja in vpletanja dokončno in neposredno potegnila tudi sosednjo Turčijo, kar bo v prihodnjih mesecih močno spremenilo razmerja na bojiščih. Ankara se zadnja štiri leta jasno zavzema za padec Asadovega dvora – v pomoči različnih sunitskim uporniškim skupinam je Turčija z odprto mejo in logistično pomočjo odigrala morda celo odločilno vlogo, kar je dodobra izkoristila tudi Islamska država, ki naj bi bila uraden cilj turškega vstopa v sirsko vojno. A do zdaj je turško vojaško letalstvo pod pretvezo boja proti IS bolj ali manj obračunavalo le s pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK) na severu Iraka, nekaj napadov na cilje skrajnih islamistov pa niti ni vrednih omembe. Turčija v mednarodni skupnosti – predvsem v Washingtonu – sicer vztrajno lobira za vzpostavitev tako imenovanega območja prepovedi poletov, nekakšne »tamponske cone«, s katero bi lokalno prebivalstvo zaščitili pred napadi vladnih bombnikov in dejansko oslabili pozicije Islamske države, a hkrati (in predvsem) razkosali kurdska avtonomna območja in s tem opravili jedro svoje »strateške naloge«. To je še posebej pomembno v času, ko se Turčija pripravlja na ponoven odhod na volišča, saj vladajoči AKP – predvsem zaradi glasov, ki so jih volivci pred dvema mesecema oddali kurdski stranki HDP – ni uspelo sestaviti ne samostojne in ne koalicijske vlade.

Ob tem je nujno potrebno omeniti tudi izjemno intenzivno dogajanje na mednarodnem diplomatskem parketu, kjer sta Saudska Arabija in Iran, dva vodilna »pokrovitelja« sirske vojne, tega mikrokozmosa bližnjevzhodnega sunitsko-šiitskega konflikta na pogon zunanjih geostrateških interesov, v zadnjem času predstavila svoja mirovna načrta za Sirijo, saudski in iranski diplomati pa so ves čas v intenzivnih stikih tako z Rusijo kot z Združenimi državami. Sunitski saudski in šiitski iranski tabor sicer delujeta sovražno, a njuna mirovna predloga se dejansko razlikujeta le glede morebitne usode Bašarja al Asada – Iranci ga želijo ohraniti v igri, Saudijci ga želijo odstraniti. Vse ostalo, predvsem pa dokončen razpad Sirije na sunitski, šiitski in kurdski del s posebnim statusom Alepa, za katerega Iranci predlagajo »mednarodno upravo«, ima presenetljivo veliko skupnih točk.