Tiskane izdaje
Skozi sive oblake se je počasi prebijalo jesensko sonce. Noge so se do gležnjev udirale v blato. Množica ljudi je iz Rigonc, z zelene hrvaško-slovenske meje, kjer so jih v nočnih urah »nenapovedano« pustili hrvaški policisti, hodila proti Brežicam. Nikomur ni bilo jasno, kako dolga je pot. Ljudje, skoraj dva tisoč jih je bilo, so bili izmučeni, žejni, lačni in globoko travmatizirani. Noč s ponedeljka na torek so preživeli na mokrem in blatnem travniku na slovenski strani meje, kjer so še zjutraj – neuspešno – sušili svoja oblačila in čevlje. Otroci so pokašljevali. Vsake toliko je kakšnega zmanjkalo in očetje so jih, zanikajoč svojo utrujenost, tiho posadili na svoja ramena. Dva mlajša moška sta v odejo, ki sta jo uporabila kot improvizirana nosila, namestila gospo s poškodovanim gležnjem. Deček se je spotaknil in z obrazom padel v blato. Trije afganistanski bratje so se vso pot skozi blatno Posavje držali za roke. Dobro so vedeli, da se je na poti, ki žre telesa in krade duše, veliko ljudi izgubilo. Številni za vedno.
Prihod
Kolona se je premikala boleče počasi. Na vsakih nekaj minut smo se ustavili. Policisti so, tudi sami izgubljeni in utrujeni, na precej oster način »disciplinirali« množico ljudi, ki so morali za vsak naslednji korak vedno znova stisniti zobe. Hodili smo skozi vasi, po poljih koruze, travnikih, rečnem nasipu, kolovozu in cesti. Redki domačini so dehidriranim beguncem – nekateri niso pili že dva dneva – vrgli nekaj plastenk vode. Nekdo je prinesel karton jabolk. Skoraj je zavladal stampedo: sindrom Splava Meduze je že davno načel ponižane množice, ki jim popotresni sunki zgodovine in notranja »prehranjevalna veriga« onemogočajo refleksijo in iz ure v uro bolj intenzivno, skoraj tako kot v koncentracijskih taboriščih, sprožajo osnovne reflekse preživetja.
Hodili smo mimo travnika, na katerem so se prosto pasli prelepi konji. Bilo so razigrani. Svobodni. V vzporednem, tihem in mirnem svetu. Končno se je malo otoplilo. Med skupino sirskih najstnikov je veselo završalo. Že dolgo niso videli konjev. Pogovarjali so se o ježi in otroških spominih s podeželja Homsa, do temeljev uničenega sirskega mesta.
»Lepo, mar ne? Kje bi mislil, da si, če bi videl samo te podobe, ali pa sem padel iz vesolja?« sem vprašal 25-letnega Ahmada iz Damaska, s katerim sva skupaj prehodila večji del tesnobne poti.
»Morda veš, ali je mogoče iz Slovenije z vlakom direktno priti v Nemčijo?« mi je po kratki tišini hladnokrvno odvrnil mladenič, ki je končal študij medijev in informatike.
Spogledala sva se. Vse je bilo jasno.
Foto: Jure Eržen/Delo
* * *
Ahmad je preprosto moral zbežati. Čeprav je bilo življenje v sirski prestolnici vsa leta najbolj krvave vojne našega časa bistveno boljše kot v velikem delu opustošene države, ni imel izbire. V množični mobilizaciji, ki jo izvajajo režimske sile, bi prej ali slej prišel na vrsto. Prisiljen bi bil ubijati svoje prijatelje, sosede, sorodnike, znance in rojake. A režimska vojska ni njegov edini sovražnik. Ahmad se je, kot tisoči in tisoči mladih Sircev, (dobesedno) znašel v navzkrižnem ognju. Ker se nikoli ni želel pridružiti kateri izmed številnih uporniških skupin, se je znašel v njihovi nemilosti. Ves čas je dobival grožnje, z vseh strani. Enako velja za njegovo družino. Oče je pobegnil v Saudsko Arabijo, kjer je dobil delo. Ahmad ga je poklical z mojega mobilnega telefona. Dolgo, zelo dolgo se nista slišala.
»Oče, kako si? Jaz sem v jugovzhodni Sloveniji. Do Nemčije imam še dva, morda tri dni. Srečno, bodi dobro, se ti kmalu javim, naj mi Bog pomaga,« je Ahmad dejal očetu.
Mladenič je zajokal. Odleglo mu je. Vsaj za nekaj minut.
»En teden se nisva slišala. Vedel je, da sem šel iz Turčije s čolnom v Grčijo, a ga z Lezbosa nisem mogel priklicati. Ne vem, zakaj. V Makedoniji in Srbiji nisem dobil telefonske kartice, vse je bilo zelo kaotično. Ves čas je deževalo … Vsi smo prezebli. Zadnji dve noči smo spali zunaj, na dežju. V blatu. Brez vsega. Nikjer na vsej poti ni bilo slabše kot na hrvaško-slovenski meji. Hrvaški policisti so nas obravnavali kot živali. Ves čas so nas žalili. Rekli so nam – tam je Slovenija, tam je Nemčija, gremo, poberite se! Ko smo prišli v Slovenijo, so nas policisti posedli na blatna tla. Niti odej nismo imeli. Grozno je bilo. Nobenih informacij nismo dobili. Nič. Najhuje je, da se je na poti izgubilo ogromno otrok. Starši jih iščejo, ves čas. Nihče ne ve, na koga naj se obrne,« je Ahmad opozoril na eno izmed največjih in najbolj travmatičnih stvari, ki se skoraj epidemično dogajajo (ne le) na hrvaško-slovenski meji. Policisti – na obeh straneh – očete ločujejo od žena in otrok, ki imajo na poti proti namestitvenim centrom in naprej proti Avstriji prednost. Prednost? Takšni »humanitarni ukrepi« so grobo skregani s temeljno logiko, človečnostjo in dodatne težave ustvarjajo tudi kadrovsko, finančno in »izkustveno« podhranjenim policistom, ki na terenu opravljajo naloge, za katere niso ne usposobljeni ne poklicani.
Ukrepov in predvsem »neukrepov«, ki so grobo skregani s temeljno logiko in človečnostjo in smo jim bili priča v zadnjem tednu dni, je bilo po Sloveniji ogromno. Boleče ogromno.
Kjer koli smo bili – in bili smo marsikje –, smo naleteli na enake težave. Odsotnost države, ki je bila v Rigoncah, Brežicah, Cirkulanah, Središču ob Dravi in nekaj časa tudi na Šentilju tako očitno kot nikjer drugje na dolgi balkanski begunski poti čez Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško. A ni le država, ujeta v birokracijo in temeljno nerazumevanje časa in prostora, tista, ki v zadnjih dneh ni opravila svojega dela in je svojo odgovornost prenesla najprej na policijo, potem pa, absurd desetletja, še na vojsko. Šepal je, močno šepal tudi »servis«. Koordinacija med različnimi humanitarnimi organizacijami je bila katastrofalna, neučinkovitost in zamude neopravičljive. Na terenu je bilo premalo prostovoljcev: »digitalno sočutje« nima nikakršne uporabne vrednosti. Nasprotno. Pri ljudeh, ki so vsaj malo motivirani za pomoč, sproža občutek, da to – tudi v njihovem imenu – počne nekdo drug. A v kriznih trenutkih se na ceneno kupovanje odpustkov ne kaže zanašati.
Foto: Jure Eržen/Delo
* * *
»Hvala bogu, da smo na toplem. Vsaj malo bi se radi naspali. Otroci so bolni. Ves dan smo hodili. Tu je lepo, hvaležen sem,« je ponedeljek pozno zvečer v namestitvenem centru ob železniški postaji v Dobovi dejala gospa Sahat iz sirskega Idliba, ki je na poti proti Nemčiji z možem in tremi majhnimi otroki. Za njimi je bil dolg pohod. Zadnjo noč so prenočili na prostem. Na srbsko-hrvaški meji jih je dva dni zalival hladen dež. Dva otroka sta trdno spala. Njuna obraza sta bila odsotno nežna. Tretji, deček, se je hahljal – nedolžno otroštvo ne pozna mirnejših noči. V veliki hali je bilo toplo in prijetno, a prostora za vse ni bilo dovolj. Zunaj, na mrazu, je za starimi vojaškimi oklepniki in hrbti pripadnikov Slovenske vojske, ki so čakali na nova zakonska pooblastila, zagorelo nekaj tabornih ognjev. Ljudje so se greli, kakor so znali in mogli. Dobili so nekaj čaja, a odej, ki jih je bilo v dvorani dovolj, ven niso smeli nesti.
Pravila, ki se strogo spoštujejo. Red mora biti. Ne glede na vse.
Ljudje, za katere pravilom ni mar. Ljudje, za katere državi ni mar. Ne glede na vse.
Vse.
Sledila je budnica. Prispel je vlak in begunce odpeljal proti Šentilju.
Črna luknja
»Kaj je?!? Kaj je? Nas slikate kot nasilneže? Ustvarjate šov? Nas imate za živali v živalskem vrtu?« se je na parkirišču ob industrijskem kompleksu v Cirkulanah ob hrvaški meji, kamor je v noči s torka na sredo prispelo okoli 450 beguncev, razjezil sirski begunec »Jack«, ki je, utrujen in travmatiziran, nekaj sekund po tem, ko je med vkrcavanjem na avtobuse prišlo do prerivanja med pripadniki posebnih policijskih enot in beguncev, pritekel do naju s fotografom.
Vest. Kot tisti deklici iz Schindlerjevega seznama in filma Dobrodošli v Sarajevu. »Kaj je? Zakaj me gledaš?«
Jure nikoli ne slika nasilja. Tudi tokrat ga ni. Zgodbe so drugod. Resnica je drugod.
Jack, oprosti. Prav imaš.
»Oprostite … Dovolj imam vsega. Obupan sem. Ne vem več, kaj naj storim. Ves svet nas, begunce, izkorišča za promocijo. Imajo nas za reklamni pano. Jezen sem! Jezen! Na poti iz Sirije smo že mesec dni. Potujem z očetom in mamo. Mama je bolna in komaj hodi. Očeta je pred kratkim zadela možganska kap. Celotno levo stran telesa ima paralizirano. Ne moremo več naprej … Tu je kaos. V tej gneči ne moremo sodelovati. Počakali bomo do zadnjega,« je vrelo iz mladeniča, ki je, v jesenskem hladu oblečen le v tanko spodnjo majico, popolnoma brez orientacije krožil po parkirišču, kjer so begunci in priseljenci iz številnih držav izčrpano ležali na odejah, jedli pečeno koruzno in precej letargično čakali na nadaljevanje poti. Kam? Kdaj? Kje? Skoraj nihče ni vedel ničesar. Slovenija? Hrvaška? Avstrija? Namestitveni center? Avtobusi, taksiji, peš?
»Dva dni nismo nič jedli. Tudi vodo smo dobili šele pred dvema urama. Tresem se, poglejte … Zakaj smo tu že cel dan?« je vprašal starejši gospod iz Kandaharja. Na poti proti Evropi je, sam, krenil pri skoraj šestdesetih letih. Slišal je, da bodo zanj v Nemčiji dobro poskrbeli. Da bo dobil nekaj denarja in stanovanje. Pridružil se je karavani ljudi, ki je po odprtju »balkanske« begunske poti iz Afganistana, Pakistana in tudi Bangladeša prek Irana po vrhunsko organizirani tihotapski poti krenila proti Turčiji. Afganistanski možakar je na poti petindvajset dni. V tem času je izgubil že velik del svojih pričakovanj … iluzij. Izvedel je, da bodo Nemci afganistanske begunce verjetno kmalu začeli vračati domov. V namestitvenem centru noče živeti. Zapravil je ves denar, ki ga je imel. Okoli dva tisoč dolarjev – to so bili njegovi življenjski prihranki. Zdaj si ne more kupiti niti litra mleka, pravi. A tudi če bi imel pri sebi vsaj nekaj denarja, si po prečkanju slovenske meje ne bi mogel privoščiti ničesar. Slovenske oblasti so večino beguncev namreč odrezale od sveta in jih s tem obsodile na lakoto in žejo ter jih tako, obupane, porinile na dno »prehranjevalne verige«. Dobesedno. Begunci so v Cirkulanah nekaj malega hrane namreč dobili šele s pomočjo lokalnih gasilcev in policistov, ki so jim – podobno se je v torek zgodilo tudi v Brežicah – prepustili svoj obrok.
Foto: Jure Eržen/Delo
Odhod
V četrtek zjutraj je na nikogaršnji zemlji na starem mejnem prehodu Šentilj (Špilje) več tisoč ljudi potrpežljivo čakalo na nadaljevanje poti proti notranjosti Avstrije in morda celo neposredno proti (iz dneva v dan manj) obljubljeni deželi Nemčiji. Avstrijski policisti in vojaki so množico beguncev, ki so noč preživeli v namestitvenem centru, z vpitjem poskušali »pacifizirati«, kot se je izrazil eden od njih. Šentilj je ključna izstopna točka iz Slovenije, kjer je jasno mogoče videti, kako počasi potekajo avstrijski postopki, kar skupaj s kaotičnim delovanjem slovenskih oblasti tako med begunci kot med policisti ustvarja precej živčno razpoloženje.
Ženska je kričala – njen dojenček, bos in objokan, je bil vidno bolan. Klicala je na pomoč. Avstrijski policisti so njene klice na pomoč ignorirali. Želela je mleko. Vsaj kozarec. Avstrijski policist je skozi megafon v polomljeni angleščini vpil: »Bodite mirni! Obnašajte se!« Že enajstič v nekaj urah so se begunci morali postaviti v vrste. Bilo je kot v vojski, kjer se ves čas mudi, a vedno čaka. Nekaj iznajdljivim mladeničem je uspelo priklicati taksi; pobral jih je tik ob avstrijski meji. Odpeljali so se do Gradca in se tam vkrcali na vlak proti Münchnu.
Tja je želel čim prej priti tudi 24-letni Anvar Al Rez iz Homsa, ki se je, kot strokovnjak za video in informacijsko tehnologijo, zelo hitro pridružil sprva sekularnemu uporu proti režimu Bašarja al Asada. Nikoli se ni boril s puško v roki. Njegovo mesto so vladna letala in tanki spremenili v mesto duhov in ruševin. V prvih dveh letih vojne je »na terenu« pomagal tujim novinarjem. Potem s(m)o ti nehali prihajati. Postalo je prenevarno. Vojna (vseh) proti vsem. Njegovo mesto so spet zasedle vladne sile. Ostal je skoraj sam. Prijatelji so padli v boju ali med bombardiranjem. Številni so zbežali. Tudi Anvar je moral pobegniti. Najprej na sever države, a tudi tam, kjer se je razširila vladavina islamističnih milic, zaradi svojega revolucionarnega delovanja in povezanostjo s Svobodno sirsko vojsko (FSA) ni bil varen. Odločil se je, da se, kot stotisoče sodržavljanov, priključi begunski karavani. Po osemnajstih dneh potovanja je v noči s torka na sredo vstopil v Slovenijo. V nasprotju z večino sotrpinov je njegova »slovenska izkušnja« zelo pozitivna. Imel je srečo – čez Slovenijo je šel hitro. Ustavilo se je šele na Šentilju, kjer je bila humanitarna oskrba beguncev v času našega poročanja prav tako pomanjkljiva kot marsikod drugod po Sloveniji.
»V Nemčiji živi moj brat. Ve, da prihajam. Čaka me. V Gradcu je nastanjen moj bratranec. Najprej bom šel k njemu. Upam, da mi bodo avstrijski policisti to dovolili. Preden bom nadaljeval pot v Nemčijo, bi se najprej rad umil, preoblekel in naspal. S seboj nočem nositi vonja bede in vojne. Dovolj je bilo. Rad bi začel novo življenje,« se je poslovil Anvar, ki bi v Nemčiji rad nadaljeval študij novinarstva in se, ko bo to mogoče, vrnil domov v Sirijo in začel pisati »lepe zgodbe«.
Foto: Jure Eržen/Delo
* * *
Avtobusi so se (zelo) počasi polnili. S slovenske strani meje so proti »nikogaršnji zemlji« hodili novi in novi begunci. Na balkanski begunski poti se je zaradi evropske in – dosledno – slovenske protibegunske in protipriseljenske politike ustvarilo ozko grlo.
Tako ozko, da je boleče. In vedno bolj vneto.
