Tiskane izdaje
Ofenziva na Mosul je v zadnjih dneh obstala. Potem ko so iraške in kurdske sile s pomočjo koalicijske zračne podpore z vzhoda in severovzhoda sorazmerno hitro prispele do osrednji četrti drugega največjega iraškega mesta, ki ležijo na vzhodnem bregu reke Tigris, se je njihovo napredovanje ustavilo.
Pripadniki posebnih enot iraške vojske in devete divizije vladnih sil na vzhodnem bregu Tigrisa v ozkih mestnih ulicah že pet dni bijejo srdite boje z gverilsko izredno organiziranimi pripadniki samooklicane Islamske države, toda frontna črta se v zadnjih dneh praktično ni premaknila. Kljub temu, da se v Mosulu sodeč po poročilih varnostno-obveščevalnih služb trenutno nahaja le okoli 5000 borcev skrajne sunitske milice, so »kadrovsko« in »orožarsko« bistveno močnejše iraške sile v etnično, politično in strateško izjemno občutljivem mestu trenutno še vedno v podrejenem položaju.
»Zastoj«
Častniki iraške devete divizije, ki želijo zaradi varnosti ostati neimenovani, so prepričani, da bo bitka za Mosula dolgotrajna, zahtevala pa bo veliko žrtev. Tako vojaških kot civilnih. Iz vzhodnega dela mesta poročajo o neprestanih samomorilskih napadih, avtomobilih bombah, skoraj v celoti miniranih četrteh in razvejanem sistemu podzemnih rovov, ki jih skrajneži uporabljajo za oskrbovanje, skrivališča in (proti)napade. Nekaj sto borcev IS drži v šahu več tisoč iraških vojakov, med katerimi izgube skokovito naraščajo, hkrati pa iraške sile ne morejo računati na resno pomoč koalicijskega letalstva. Mosul absolutno pregosto naseljen za kaj takega. Zato so iraški častniki na pomoč poklicali ameriške helikopterje apache, ki se jih prebivalstvo globoko travmatiziranega severno iraškega mesta še kako dobro spominja iz časov ameriške invazije, okupacije in posledične državljanske vojne, temeljnih vzrokov nastanka Islamske države.
Zaradi »zastoja« iraških sil na vzhodnem bregu Tigrisa je mogoče že v roku dveh dni pričakovati nadaljevanja ofenzive z južnih mestnih obrobij, kjer so se iraške sile že približale mestnemu letališču, potem pa obstale. Napredovanje z juga bo vojaško veliko bolj zahtevno kot z vzhoda (in severovzhoda), saj se bo iraška vojska morala prebijati preko naseljenih in ne izpraznjenih vasi in predmestij, kjer večinoma živi arabsko sunitsko prebivalstvo, ki pravega razloga, da bi vladne sile sprejelo kot osvoboditelje – nima. Nasprotno. Ravno umik iraške vojske iz Mosula je omogočil, da je nadzor nad mestom prevzela IS. Ne le to – iraška vlada je že vrsto let praktično šiitska in je pod ostrim nadzorom Irana in na krilih nikoli končane državljanske vojne sistematično onemogočala in zatirala sunitsko prebivalstvo. To je Islamsko državo sprva sprejelo kot nekakšno sunitsko vojsko in protiutež šiitski vladavini iz Bagdada, a tudi iraški suniti, ki sicer skupaj z nekdanjimi častniki razpuščene vojske Sadama Huseina in člani ukinjene stranke Baas tvorijo jedro iraške »franšize« IS, so se kmalu soočili z brutalnostjo podizvajalskega kulta.
Maščevanje
Večinoma sunitsko prebivalstvo Mosula (približno 1,2 milijona ljudi!) se je po sprožitvi velike lokalne, regionalne in tudi globalne ofenzive proti IS znašlo v grozljivem položaju. Ujeti so med teror IS in maščevalnost šiitskih milic, ki so se v pohodu na Mosul in že prej v bitkah za Ramadi in Faludžo priključile iraškim vladnim silam. Do prvih, izjemno okrutnih obračunov vladnih sil s civilisti in izvensodnih pobojev domnevnih sodelavcev IS sicer prihaja že vse od začetka ofenzive, ves ta čas pa Islamska država v opomin civilnemu prebivalstvu ubija ljudi, ki po njihovem mnenju niso povsem lojalni samooklicanemu kalifatu.
Šiitske milice sicer uradno ne smejo vstopiti v središče Mosula, a ta prepoved je precej nenavadna, saj so številne šiitske paravojaške enote (tako iraške kot iranske) preprosto že »vkomponirane« v redne enote iraške vojske.
