Opozicijska pogajanja po meri zunanjih igralcev

Okrnjena sirska (vojaška) opozicija v Saudski Arabiji išče skupen glas.

Objavljeno
09. december 2015 16.23
SYRIA-CRISIS
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Danes se je v Riadu začelo tridnevno srečanje (močno okrnjene) sirske opozicije, ki bo skušala pred začetkom mirovnih pogajanj – predvidoma januarja – najti skupen jezik. A že po lokaciji pogajanj in spisku udeležencev je mogoče sklepati, kakšni bodo zaključki »opozicijskega vrha« in kakšna bo njegova politična teža.

V luksuznem hotelu v središču saudske prestolnice, ki bo te dni ena najbolj (za)varovanih lokacij na svetu, se je pod pokroviteljstvom saudskega dvora, sicer enega ključnih igralcev sirske vojne in številnih drugih globalnih konfliktov, zbrala pisana »uporniška« druščina, ki bo v skladu z nedavnim (mednarodnim) dogovorom z Dunaja pred začetkom mirovnega procesa poskušala uskladiti svoja precej razpršena in ideološko navidez nezdružljiva stališča.

V Riadu zbrane uporniške skupine s prvotnim sirskim uporom proti režimu predsednika Bašarja al Asada nima kaj dosti skupnega. Res je, da so v Riad prispeli tudi predstavniki Sirske svobodne vojske (FSA), ki je s pomočjo pribežnikov iz vladnih sil v prvem letu vojne praktično vodila sirski upor, a njihova vloga in vpliv sta se z redčenjem vrst in radikalizacijo uporniških skupin močno zmanjšala. Enako velja za prosluli Sirski nacionalni svet (SNC), ki je, s sedežem (in pokrovitelji) v Turčiji poskušal voditi politični del odpora, a bil pri tem – v kar smo se večkrat prepričali v živo – skoraj povsem odrezan od dejanskega dogajanja na sirskih bojiščih.

Saudsko-turški izbranci


Tudi slaba organiziranost političnega dela sirske opozicije, ki ji nikoli ni uspelo pridobiti kredibilnosti pri uporniških borcih, je močno prispevala k radikalizaciji upora, do katerega je prišlo v trenutku, ko je režimu v Damasku, Saudski Arabiji, Katarju, Iranu in številnim drugim zunanjim igralcem najbolj krvavega konflikta našega časa, upor uspelo prevesti v državljansko-sektaško vojno, ki bo kmalu vstopila v svoje šesto leto, v njej pa je življenje izgubilo okoli 260.000 ljudi, najmanj dvanajst milijon ljudi pa je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove.

Poleg »ostankov« Svobodne sirske vojske, ki jo v Saudski Arabiji predstavlja petnajst odposlancev različnih uporniških milic, so v Riad izmed večjih uporniških skupin prišli tudi predstavniki milic Ahrar al Šam, ki hitro povečuje število svojih borcev in je v »partnerskem odnosu« s Fronto al Nusra, ter Jaiš al Islam, ki obvladuje velik del podeželja okoli Damaska.

Na pogajanja so – neposredno iz Damaska – prispeli tudi predstavniki Nacionalnega koordinacijskega komiteja za demokratične spremembe (National Coordination Committee for Democratic Change), ki so blizu sirskega režima, oziroma jih ta v totalitarni politični atmosferi »tolerira«, kar je razburilo številne opozicijske predstavnike.

Brez Kurdov in Fronte al Nusra

Morda je še bolj zanimiva lista tistih sirskih uporniških skupin, ki v Saudsko Arabijo niso bile povabljene. Med njimi je največja in najbolj vplivna Fronta al Nusra, ki je v letošnjem letu večkrat porazila režimske sile in osvojila tudi precej ozemlja; med drugim strateško izjemno pomembno mesto Idlib na severozahodu države. Al Nusra, ki je sicer še vedno povezana z Al Kaido, je – Islamsko državo je nemogoče in neumno opredeliti za uporniško milico – že dlje časa z naskokom najmočnejša uporniška milica, ki ima na področjih, kjer je vzpostavila nadzor, tudi veliko podporo lokalnega (sunitskega) prebivalstva. Razlogov, zakaj Fronta al Nusra ni bila povabljena v Riad, je več, a ključnega je mogoče iskati v (prisilnem) distanciranju Saudske Arabije in Turčije od, delno, svojih »strateških otrok«, ki so jih Združene države že pred časom uvrstile na spisek terorističnih organizacij.

Na opozicijska pogajanja niso bila povabljena niti različna kurdska politična in vojaška gibanja, ki so, še posebej Stranka demokratične zveze (PYD) in njeno vojaško krilo (YPG), v zadnjem letu dni vojaško večkrat porazila Islamsko državo (ne le v Konabiju) ter ji z osvoboditvijo mesta Tal Abjad na sirsko-turški meji prekinile ključno oskrbovalno pot, hkrati pa, prvič v zgodovini, vsaj za kratek čas povezala vse tri sirske province z večinskim kurdskim prebivalstvom, kjer sicer že tretje leto poteka demokratičen in unikaten družbeno-političen proces, ki ga mednarodna skupnost ne le ignorira, temveč celo izpodkopava. V mestu Hasaka na severu Sirije tako istočasno kot v Riadu poteka srečanje vseh kurdskih političnih in vojaških skupin, ki se dobro zavedajo, da organizatorji srečanja v Riadu v njih veliko bolj kot »strateške zaveznike«, vidijo geopolitično grožnjo, kar predvsem velja za Turčijo.