Tiskane izdaje
Evropski Vzhod: Velika igra
Vrenje, v katerem se je lani jeseni spet znašla po površini največja evropska država, ki je vpeta v primež zahodnih in ruskih interesov, je obudilo stare zaostritve med tradicionalnimi geostrateškimi nasprotniki. »Velika igra« so pred dvesto leti tedanji voditelji zahodnega sveta Britanci poimenovali načrt, kako omejiti širjenje ruskega imperija, v drugi polovici 19. stoletja pa je na polotoku Krim, ki je letos iz ukrajinskih spet prešel v ruske roke, potekala prva prava svetovna vojna, v kateri je velika zahodna koalicija priskočila na pomoč Otomanskemu cesarstvu in ustavila ekpanzionistične težnje Rusije.
V 20. stoletju so vladarsko žezlo od Britancev prevzele ZDA, ki jih je Rusija začela skrbeti že leta 1905, ko je ameriški predsednik Theodore Roosevelt sodeloval na pogajanjih ob koncu rusko-japonske vojne. Oktobrska revolucija je poskrbela, da je sovrag zahoda dobil tudi ideološko barvo, kratkotrajno zavezništvo proti skupnemu nacističnemu nasprotniku pa se je kmalu sprevrglo v desetletja hladne vojne, ki se je končala z »eno največjih geopolitičnih tragedij 20. stoletja«, kakor je razpad Sovjetske zveze nekoč imenoval ruski predsednik Vladimir Putin.
V času njegovega vladanja se je Rusija gospodarsko in vojaško okrepila, kar je predramilo nikoli pozabljeno »veliko igro«, v kateri poskuša zdaj Zahod pripeljati svoje obrambne strukture in ekonomske vzvode vse do meja druge največje vojaške sile na svetu. Medtem ko na Zahodu govorijo o zaščiti pred pretečo rusko vojaško nevarnostjo, se v Moskvi bojijo, da je dejanski načrt njihovih »zahodnih partnerjev« priprava barvne revolucije v Rusiji in strmoglavljenje Putinove oblasti.
Severna Afrika:
Nikjer ni to bolj očitno kot v Libiji. Etnične, verske in ideološke razlike med močno oboroženimi skupinami so državo privedle v stanje de facto državljanske vojne in jo spremenile v nikogaršnjo zemljo. Njene porozne meje z Alžirijo so skupinam skrajnežev iz vrst islamske teroristične organizacije Boko Haram omogočile dostop do obsežnih zalog nezavarovanega orožja, s katerim so razširili svoje vplivno območje v regiji in se preko malijskega ozemlja uspešno povezali s severom Nigerije, kjer bijejo svoj glavni boj.
Sahel: Podnebne spremembe in etnično nasilje
Število prebivalcev v regiji strmo narašča. Potreba po vodi je enormna. Sahara se vsako leto pomakne za sedem kilometrov bolj proti jugu. Marsikje ob meji Sahare že potekajo mikrovojne med etničnimi skupinami, ki ščitijo svoja tradicionalna ozemlja, in tistimi, ki pred posledicami podnebnih sprememb bežijo proti jugu – proti gozdovom in potokom podsaharske Afrike.
Vrenje arabske pomladi, ki je s prestola pahnilo libijskega voditelja Moamerja Gadafija, je imelo odločilne posledice tudi za Sahel. Tudi z libijskim orožjem oboroženi Tuaregi, ki so se borili na strani Gadafija, so ob vrnitvi v Mali skupaj z islamisti zavzeli sever države, a zavezništvo ni trajalo dolgo; nekdanji soborci so kmalu uperili orožje drug proti drugemu. Prevladali so islamisti, ki so se jim pozneje po robu postavile francoske sile.
Zavrelo je tudi v najmlajši državi na svetu, Južnem Sudanu, kjer se je po odcepitvi od Kartuma julija 2011 začel spopad različnih etničnih skupin za oblast in naravna bogastva. Najbolj krvavi spopadi potekajo v obmejnih in z nafto bogatih provincah, kjer Kartum v popolnoma posušenem Darfurju nadaljuje genocid nad domorodnim afriškim prebivalstvom v Darfurju. Slednji traja že enajst let, še bistveno dlje – od konca sedemdesetih let – pa traja iztrebljanje staroselcev v Nubskih gorah.
Nil: Se bo reka kmalu obarvala rdeče?
Po dogovoru iz leta 1959, ki še vedno velja, Egiptu in Sudanu pripada 74 odstotkov vsega vodnega bogastva reke Nil. Še vedno velja tudi kolonialni (britanski) dogovor iz leta 1929, ki Egiptu daje veto na kateri koli večji energetski projekt tako na Belem kot na Modrem Nilu, ki se združita v središču Kartuma. Etiopija je v zadnjih trinajstih letih na Modrem Nilu zgradila že pet velikih jezov in s tem močno razjezila Egipt. Pri tem je Adis Abeba začela tudi gradnjo 1,4 milijarde dolarjev vredne hidroelektrarne, ki bo Etiopiji v prihodnje zagotovila energetsko varnost – ključno strateško prednost v »suhi« regiji. Temu primerne so priprave egiptovske vojske. Etiopija je namreč lastnica 85 odstotkov reke, toda zaradi Egipta celotni Afriški rog, eden najbolj suhih predelov sveta, lahko uporablja le en odstotek vode. Egipt sproti preprečuje Etiopiji kakršne koli večje namakalne projekte.
Vsi dogovori o Nilu so preživeti in so del kolonialne dediščine in ogrožajo celotno, sicer vse bolj suho, lačno in gosto naseljeno področje med Sredozemljem in Ugando. Mwambustya Ndebesa, profesor zgodovine na univerzi Makerere v Kampali, je prepričan, da bo regija prej ali slej močno krvavela. »V tem delu sveta se hkrati srečujejo eksplozivna mešanica povečanega interesa za nafto, islamski in krščanski skrajneži ter – predvsem – nerešena vprašanja reke Nil oziroma vode. To bo v bližnji prihodnosti povzročilo veliko težav,« pravi Ndebesa. Nekdanji egiptovski predsednik Anvar Sadat je pred petintridesetimi leti izjavil, da je »edino, kar bi lahko Egipt spet potegnilo v vojno, voda«.
Afriški rog: brezvladje, revščina, gospodarji vojne
Države nemirnega Afriškega roga so že desetletja ujete v medsebojna obračunavanja in spopade z lokalnimi milicami. Vlada v Adis Abebi zadnjih 30 let vodi bitko proti upornikom Narodnoosvobodilne fronte Ogadena (ONLF), ki si prizadevajo za odcepitev vzhoda Etiopije z večinskim somalskim in muslimanskim prebivalstvom. Etiopska vlada je večkrat javno obtožila sosednjo Eritrejo, da aktivno podpira »teroriste«. Odnosi med državama, ki sta se ločili po 30-letni krvavi vojni, so še vedno napeti po nedavnem obmejnem konfliktu, ki se je leta 2000 končal s krhkim premirjem.
Etiopija in Eritreja sta usodno povezani tudi z dogajanjem v Somaliji, državi, ki je bila več kot dve desetletji brez uradne oblasti. Brezvladje in spopadi gospodarjev vojne so prebivalstvo izpostavili neusmiljeni naravi. Zaradi hudih suš in z njimi povezane lakote je med letoma 1992 in 2010 v Somaliji umrlo pol milijona ljudi. Glavna skrb prehodne in nestabilne somalske vlade, ki jo podpira mednarodna skupnost, je že nekaj let skrajno islamistično gibanje Al Šabab. Pripadniki gibanja, ki so se leta 2007 uprli etiopski okupaciji Somalije, so v zadnjih letih svoje aktivnosti razširili po vsej vzhodni Afriki.
Bližnji vzhod: padec meja
Hiter vzpon in širitev (sunitske) Islamske države iz Sirije v Irak sta v regijo vnesla novo vojno dinamiko, ki se bo v boju zunanjih sil za nadzor nad ključnimi lokalnimi vodnimi in naftnimi viri le še stopnjevala. Vprašanje je, kako globoko se bo v spopad pripravljen »vključiti« Iran in kakšne strateške odločitve bo že v prihodnjih tednih sprejela Turčija – tihi igralec, ki ustvarja »glasne« posledice.
Srednja in južna Azija:
Na severozahodu Pakistana se vojna s skrajnimi islamističnimi skupinami nadaljuje. Po ocenah ameriškega inštituta Watson Institute for International Studies je bilo v Pakistanu od leta 2004 ubitih več ljudi kot v Afganistanu, med njimi so večinoma nedolžni civilisti, ki so, med drugim, postali postranske žrtve ameriških napadov z brezpilotnimi letali. Območje ob meji z Afganistanom so zaznamovale tudi tragične begunske zgodbe: po navedbah inštituta je bilo še pred dvema letoma znotraj države razseljenih pol milijona Pakistancev.
B. V., Ju. K., B. Č., Mo. B.
