Pismo proti vojni

Ameriški predsednik Donald Trump po dobrih sedmih letih vojne skupaj s Francijo in Veliko Britanijo zaradi domnevne uporabe kemičnega orožja grozi z vojaškim posredovanjem proti režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada. Rusija grozi z (ne)predvidljivimi posledicami. Sirski civilisti, neopisljivo tragične žrtve velike vojne, za načrtovalce vojn(e) ne obstajajo. Nikoli niso. In nikoli ne bodo.

Neposredno vojaško posredovanje Združenih držav v Siriji še nikoli ni bilo tako blizu, kot je v tem trenutku. Še nikoli po koncu hladne vojne svet ni bil tako blizu neposrednemu vojaškemu soočenju Združenih držav in Rusije, ključne zaveznice sirskega režima in ob Iranu najbolj aktivne zunanje igralke sirske »svetovne vojne«. Nevarno je, skrajno občutljivo, nevralgično, nezrelo, uperjeno proti človeštvu.

Kje so ljudje?

Potem ko je Donald Trump v ponedeljek izjavil, da bo do odziva ZDA prišlo v roku oseminštiridesetih ur in ko večno impotentnemu varnostnemu svetu Združenih narodov, botru vseh »modernih« genocidov, zopet ni uspelo storiti ničesar (modus operandi), bi morali zagoreti vsi varnostni in tudi geostrateški alarmi. V grožnjah z vojaškim posredovanjem sta se Washingtonu pridružila tudi Pariz in London, izraelsko vojaško letalstvo pa je na sirskem ozemlju posredovalo že v nedeljo. Ogenj se hitro širi.

Kje so ljudje?

Ruske sile v Siriji so – po poročanju ruskih medijev – v polni bojni pripravljenosti. Enako velja za protiletalske enote sirske vladne vojske, iransko republikansko gardo, libanonsko gibanje Hezbolah in več tisoč pripadnikov različnih šiitskih milic (iz Irana, Iraka, Afganistana, Pakistana,…), ki se že vrsto let bojujejo na strani sirskega režima.

Kje so ljudje?

Če bo do »zahodnega« vojaškega posredovanja v Siriji – peskovniku vseh mogočih geostrateških spopadov – dejansko prišlo, bi to utegnilo imeti za razmere v opustošeni državi pogubne posledice, »rešilo« pa ne bi ničesar. Še najmanj življenja civilistov, ki se v strahovitem trpljenju že več kot sedem let izogibajo smrti in so že ves čas žrtev tako režimske brutalnosti kot nasilja skrajnih islamističnih milic in popolnoma nekredibilnih uporniških skupin ter geostrateškega šahiranja vseh ključnih zunanjih akterjev vojne.

Kje so ljudje?

Pol milijona mrtvih očitno ni dovolj. Enajst milijonov nasilno razseljenih ljudi očitno ni dovolj. Sedem let in mesec dni vojne očitno ni bilo dovolj.

Kje so ljudje?

Edino, kar je v tem trenutku v Siriji jasno je, da se vojna nikakor ne more končati z zunanjim vojaškim posredovanjem – s še eno vojno, ki bi konflikt še dodatno razplamtela in mu dodala (ne)predvidljivo tragično dimenzijo. Zunanje vojaško posredovanje bi zagotovilo le stopnjevanje tragedije civilnega prebivalstva in podaljšanje vojne v nedogled.

Kje so ljudje?

Dejstvo je, da morajo biti kaznovani vsi vojni zločinci. Da morajo biti kaznovani vsi vojni zločini. A geostrateška »selektivnost« vodi v pogubo; v končni pogrom ostankov človečnosti. V Siriji namreč poteka več vojn hkrati. Tu je nerešeno kurdsko vprašanje. Tu je turška invazija na severozahodu države. Tu je sistematično tempirana bomba širšega sunitsko-šiitskega spopada. Tu je spopad za energetike in energetske poti. Tu je vojna za vodo. Tu je nov krog hladne vojne. Tu je »oddaljena vojna« Saudske Arabije in Irana. Tu je Irak. Tu je Jemen. Tu sta, hoja po že krvavem robu, Izrael in Palestina. Tu je še ne povsem pokončana Islamska država.

Kje so ljudje?

Ironično, celo perverzno je, da se »mednarodna skupnost« najbolj intenzivno – »rdeča črta!« – odziva na domnevne napade s kemičnim orožjem, pri tem pa ob popolni amneziji zgodovinskega spomina na praktično vseh straneh eksplozivno kompleksnih sirskih bojišč »pozablja« na številne nikoli kaznovane vojne zločine – bodisi režimske bodisi uporniške. In predvsem – lastne.

Kje so ljudje?