Tiskane izdaje
Le nekaj ur po tem, ko je ameriški predsednik Donald Trump sirskemu režimu predsednika Bašarja al Asada zagrozil, da bo zaradi (domnevne) uporabe kemičnega orožja v Doumi plačal »visoko ceno«, so izraelska letala napadla oporišče sirskega vojaškega letalstva med Homsom in Palmiro.
Sirski vladni mediji so za napad na strateško izjemno pomembno oporišče T4 najprej obtožile Združene države, toda po odzivu ruskega obrambnega ministrstva, ki je sporočilo, da sta oporišče iz libanonskega zračnega prostora napadla dva izraelska lovca F-15, so obtožbe umaknili. Izraelska vojska svoje vpletenosti v napad ni hotela komentirati.
V napadu na oporišče, od koder vladne sile že vrsto let vodijo letalske napade na uporniške cilje in je bilo že večkrat – nazadnje februarja – tarča izraelskih raket, je bilo ubitih 14 vojakov, večinoma pripadnikov libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. To je poleg iranske republikanske garde in ruskega vojaškega letalstva najzvestejši zaveznik (dejansko podizvajalec) režima v Damasku.
Povečevanje izraelske vloge v sirski vojni
Na prvo žogo je bil izraelski letalski napad na oporišče, iz katerega so pripadniki iranske republikanske garde usmerjali brezpilotna letala, razumljen kot neposreden odziv na domnevni napad vladnih sil s kemičnim orožjem na Doumo, zadnjo uporniško enklavo vzhodno od Damaska, v katerem je bilo menda ubitih sedemdeset ljudi.
Toda izraelski motivi v Siriji z domnevno uporabo kemičnega orožja nimajo nikakršne povezave – ključen motiv uradnega Tel Aviva je oslabitev zdaj tako rekoč že vseprisotnega iranskega vpliva v opustošeni bližnjevzhodni državi in vojaška oslabitev Hezbolaha. V tem kontekstu je treba omeniti tudi napoved sirskih oblasti, da bo ena izmed prihodnjih vojaških operacij proti uporniškim skupinam na Golanski planoti – ob meji z Izraelom, torej. Po nedavnem srečanju turškega, iranskega in ruskega predsednika v Ankari, ki je še dodatno utrdilo iranski položaj v Siriji (in regiji) in ameriški napovedi o umiku iz Sirije, ki je ne gre jemati pretirano resno, je v prihodnjih tednih in mesecih mogoče pričakovati okrepljeno delovanje izraelske vojske v Siriji.
S tem bo najbolj krvava vojna našega časa, ki je vstopila v osmo leto, gotovo dobila novo tragično razsežnost in zagotovilo, da bo trajala v nedogled. V bližnji prihodnosti ne gre izključiti niti možnosti izraelskega vojaškega posega v južnem Libanonu – prvega po letu 2006.
To zagotavljajo tudi geostrateška razmerja. Na plečih sirskih civilistov se dejansko bije svetovna vojna, katere podaljševanje odgovarja tako rekoč vsem vpletenim stranem. Prav nikogar v mednarodni skupnosti ni, ki bi kot prioriteto svojega vpletanja v sirsko vojsko izpostavil življenja ljudi. To velja tudi za že vrsto let popolnoma impotentne in geostrateško že skoraj patetično irelevantne Združene narode, ki bodo danes – dvojni sklic – na izredni seji razpravljali o domnevnem napadu s kemičnim orožjem v predmestju Damaska. V sirski vojni je do zdaj umrlo že skoraj pol milijona ljudi. Okoli enajst milijonov jih je bilo primoranih zapustiti svoj dom.
Evakuacija upornikov
Tudi zadnje dogajanje v Doumi je dokazalo, kako nepomembna so človeška življenja. Domnevna uporaba kemičnega orožja je sama po sebi sprožila več (retoričnega) zgražanja kot dolga leta pobijanja s »konvencionalnim« orožjem, dogajanje v uporniški enklavi pa je bilo porinjeno v stran. Douma, še zadnje mesto v Vzhodni Guti oziroma v neposredni kolici Damaska, od včeraj ni več pod nadzorom uporniške skupine Jaiš al Islam.
Ta se je – s posredovanjem Moskve – po srditem bombardiranju z vladnimi silami dogovorila za umik, ki se je začel že v nedeljo. Le nekaj ur po domnevnem napadu s kemičnim orožjem. V prihodnjih dneh bo Doumo z avtobusi zapustilo več tisoč uporniških borcev in članov njihovih družin. Po zadnjih informacijah njihova destinacija ne bo Idlib, temveč mesto Džarablus, ki leži povsem na turški meji in je dejansko pod nadzorom turške vojske in njenih sirskih podizvajalcev iz vrst Sirske svobodne vojske (FSA). Dogovor je bil dosežen po tem, ko so uporniki privolili v to, da iz svojih zaporov izpustijo okoli 3500 vojnih ujetnikov in talcev. Evakuacija upornikov naj bi bila končana v oseminštiridesetih urah.
