Suruç – Na pusti peščeni planoti, ki jo je nočno deževje spremenilo v goro lepljivega blata, je množica kurdskih moških opazovala le nekaj sto metrov oddaljeno bitko med kurdskimi branilci mesta Kobani in pripadniki Islamske države. Skrajna sunitska milica je napadala s topništvom. Kurdi so odgovarjali z ognjem iz avtomatskih pušk in sem ter tja proti islamističnim položajem izstrelili doma narejeno raketo.
Skromna posadka turške vojske je iz oklepnikov le apatično opazovala dogajanje na sirski strani meje. Medtem ko se je bitka stopnjevala, je poleg bodeče žice, ki ločuje državi, okoli sto kurdskih beguncev, ki so bili ujeti v navzkrižnem ognju, upalo, da jih bodo Turki spustili »na varno«. V polmeru 200 metrov je bilo mogoče videti, slišati in tudi razumeti jedro enega ključnih konfliktov našega časa, v katerega je vpletenih toliko različnih dejavnikov in igralcev, da je rešitev, ki bi lahko zavarovala civilno prebivalstvo, vnaprej izključena.
67-letni gospod Omar Isa je skupaj s 14 sorodniki pred tednom prebežal v Turčijo. Na odprtem polju, prek katerega teče blaten potok, so prebivalci obmejne vasice Karaca postavili velikanski šotor, v katerem biva 18 družin. Slab kilometer od »varnega zavetja« kurdskih beguncev je v času mojega obiska potekala srdita bitka med Kurdi in borci skrajne sunitske milice Islamska država. Begunski otroci so se kljub neprestanim eksplozijam igrali okoli potoka. Ženske so prale in obešale perilo. Starejši moški – vsi, ki so sposobni bojevanja, so ostali v Siriji – so sedeli na plastičnih stolih, do katerih so vaščani napeljali elektriko, pili čaj in kadili. Političnim razpravam ni bilo videti konca.
»Takoj ko se je v Siriji pojavila Islamska država, sem vedel, da bodo prej ali slej napadli tudi nas, Kurde. Zanje smo vredni manj od živali. Morali smo zbežati. Zasedli so že vse okoliške vasi. Do meje, tu zraven, smo se pripeljali z avtomobilom, potem pa smo dva dni čakali, da so nas spustili preko. Tu se počutimo varne, a pogoji za bivanje so grozljivi. Mraz je, dežuje, bliža se zima,« je dejal gospod Isa. Njegova sinova sta na bojišču. Strah ga je, da bo Kobani padel. To bi po njegovih besedah pomenilo veliko katastrofo za kurdsko ljudstvo in tudi marsikoga drugega. »Pod režimom Bašarja al Asada smo bili varni, a nismo imeli svobode. Težko je bilo. Zdaj smo svobodni, a ogroženi,« je dodal v tradicionalna kurdska oblačila odet starec, ki je doma gojil olive in pasel živali.
»Povsem smo odvisni od pomoči sorodnikov na turški strani meje. Zelo so nam pomagali. Hvaležni smo. A dolgo ne bomo mogli zdržati. Vse smo pustili za seboj. Reši nas lahko le mednarodna skupnost. Dovolj je bilo obljub. Potrebujemo konkretno pomoč,« je dodal možakar iz vasice, ki leži le sto metrov od turške meje.
Človeška tragedija
Nekaj kilometrov stran, v turškem mestu Suruç, kamor se je zatekla glavnina kurdskih beguncev in kjer tudi zaradi robustne prisotnosti turških varnostnih sil vlada obsedno stanje, so humanitarne in varnostne razmere vsak dan slabše. Ljudje na ulicah so nervozni, njihova lica agresivno utrujena. Nedaleč stran njihovi sorodniki in prijatelji umirajo, oni pa jim zaradi turškega zaprtja meje ne morejo pomagati. Število prebivalcev umazanega in brezdušnega obmejnega mesta se je v zadnjih 14 dnevih najmanj podvojilo.
Natančnih številk kurdskih beguncev ne pozna nihče. Vsa stanovanja so prenapolnjena. Množica ljudi spi kar v parkih ali pod cestnimi prehodi, kjer si delijo »ležišča« s potepuškimi psi in mačkami. Mnogi so si na okoliških poljih postavili improvizirane šotore. Begunci so v celoti odvisni od sebe in pomoči lokalnega prebivalstva. Humanitarne pomoči je v mestu na robu živčnega zloma neverjetno malo, potrebe pa so velikanske.
»Prihajamo iz vasice Oso. Do turške meje smo hodili dva dni. Naši moški so se odločili, da moramo oditi. Islamisti so bili že čisto blizu. Vedeli smo, kaj bi se zgodilo z nami, če bi ostali. Na poti do meje smo srečali ogromno ljudi, ki so bežali. Strah nas je bilo; še posebej otroke. Veliko se je streljalo. Ves čas smo se izgubljali. Ko smo prišli do meje, nas turški vojaki niso pustili naprej. Dva dni smo spali na prostem in čakali …« je v mošeji Ahmad Bidžan, kamor se je zateklo okoli 300 kurdskih beguncev, povedala gospa Džamira Abdel Aziz, mati treh deklic, ki so, ves čas blizu mame, glasno pokašljevale.
»Hladno je. Dobili smo le nekaj odej. Spimo na betonskih tleh. Veliko otrok je zbolelo. Mislim, da se širi gripa, zato so danes sem s cepivom prišli turški zdravniki,« je med množico beguncev, ki so jedli lečno juho, kruh in riž, nadaljevala utrujena Džamira. Skrbi jo za moža, ki je bil pred časom operiran na vratu in je hudo bolan. Komaj je prišel do meje. Je eden redkih, ki je ostal v Turčiji. Ostali moški so se, ko so žene in otroke pripeljali v Turčijo, tako ali drugače vrnili v Kobani.
Turška vloga
»Turčija se bori proti Kurdom,« je Ertuğrul Kürkçü, poslanec kurdske stranke HDP, med najinim pogovorom minuli petek ostro kritiziral turško podporo Islamski državi – tako vojaško kot politično. »Jezen sem, čeprav me turški odziv ne preseneča. Turčija bi se morala zavedati, da je Islamska država tudi njihov sovražnik, in bi se zato morala boriti proti njej – tako pa se Kurdi borimo sami. Od Turčije, ki ima na sirski strani svoje načrte, zahtevamo, naj nam, turškim Kurdom, omogoči, da vstopimo v Sirijo in se borimo s svojimi brati. Ni več veliko časa. To, kar se dogaja v okolici Kobanija, je genocid,« je za Delo povedal gospod Kürkçü, ki si želi s skupino kurdskih parlamentarcev »mobilizirati turško javno mnenje«, saj bo IS po njegovem mnenju že v zelo bližnji prihodnosti začela resno ogrožati tudi turško državo. Odziv mednarodne skupnosti na trpljenje sirskih Kurdov, edinih, ki se niso predali Islamski državi ali režimu, ga boli in frustrira. Kurdski poslanec se boji, da se zgodovina ponavlja.
Podobno je v petek na protestih proti turškemu ravnanju s kurdskimi begunci iz Sirije, ki so se na obrobju obleganega Kobanija končali z množičnim prečkanjem sirske meje, razmišljala gospa Ajša Gorkam, ki živi v Suruçu, moški del njene družine pa je ostal v Siriji. Na bojiščih. Gorkamova je aktivna v Kurdskem gibanju za pravice žensk. Nasploh je vloga žensk v kurdski družbi – in tudi na bojiščih – precej drugačna kot v arabski družbi.
»Ženske plačujemo največjo ceno moderne tragedije Bližnjega vzhoda, ki je v celoti postal moški svet. Islamska država uresničuje ideje in želje mnogih … Sem muslimanka, a to, kar gledamo v Siriji in Iraku, je fašizem. Moški fašizem. Čisto zlo. To je omogočil tako imenovani svobodni svet, ki se ves čas zavzema za človekove pravice. Te so umrle. Ni jih več. Islamistom so dali orožje in jih poslali nad nas. To je 'tehnična' vojna. Vse je jasno organizirano in vodeno. Naključij ni,« je jezno govorila gospa, ki spominja na strogo srednješolsko učiteljico kemije.
Ajša Gorkam niti malo ne dvomi, da se bodo razmere – predvsem za Kurde in ženske – le še poslabševale. Ne le v Siriji in Iraku. Tudi v Turčiji, ki vse bolj izgublja sekularno moč, ženske pa so čedalje bolj potisnjene na družbeno obrobje.